Prispevki, ki jih objavljam se običajno nanašajo na moje delo in pogajanja so najbolj pogosto področje mojih razmišljanj. Tema evtanazije je v Sloveniji z napovednim referendumom o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, postala zelo občutljiva in zato sem se odločil, da napišem na to temo kratko razmišljanje.
Če vas bo vznemirilo, je to dobro, ker vas bo spodbudilo k razmišljanju. Vsekakor pa vas spodbujam, da preberete do konca, lahko pa mi tudi pošljete kak odgovor oz svoje razmišljanje.
Sam zagovarjam tezo, da se lahko pogovarjamo o VSEH stvareh, in da se tudi pogajamo lahko SKORAJ O VSEH stvareh.
Ali se lahko pogajamo o zakonu o evtanaziji? Seveda. Če bi na referendumi potrdili zakon, bi se lahko pogajali o tem, kako bi zakon lahko še spremenili. Lahko bi se pogajali o tem, ali bi morali ob sprejetju zakona izboljšati paliativno oskrbo umirajočih ali pa naj bo evtanazija prva opcija. Lahko bi se pogajali o tem, ali bodo v komisiji, ki bo odločala o tem, komu se lahko odobri želja po pomoči pri samomoru, samo zdravniki, ki so za evtanazijo ali naj bodo v taki komisiji tudi taki, ki evtanaziji niso naklonjeni. Lahko bi se pogajali o tem, ali naj zdravnik kot vzrok smrti prekrije evtanazijo (kot je sedaj v zakonu) ali mora zapisati evtanazijo kot pravi razlog smrti. Lahko bi se tudi pogajali o tem, ali je zdravnik dolžan obvestiti svojce o tem, da nekdo želi končati svoje življenje ali kot je sedaj predlagano, tega ni potrebno storiti. Lahko bi se pogajali o tem, ali je trideset dni dovolj dolgi rok za sprejemanje odločitve ali bi ga morali podaljšati. Lahko bi se pogajali o tem, ali je potrebno, da zdravnik aplicira strup ali naj ga bolnik sam zaužije … Skratka, če bi bil zakon potrjen, potem je kar nekaj vprašanj, ki dopuščajo iskanje najboljše rešitve, ki bo onemogočile zlorabe in olajšale trpljenje bolnikov, oz. naredila zakon kar najbolj sprejemljiv tako za zagovornike kot za skeptike.
Toda ali se lahko pogajamo o evtanaziji kot taki? Tukaj pa bo moj odgovor drugačen. Če se pogajamo o evtanaziji potem se pogajamo tem, ali lahko samovoljno končamo svoje življenje oz pomagamo nekomu, ki želi končati svoje življenje. Pogajamo se o tem, ali je življenje nekaj, kar lahko sami končamo ali ne. To pa je vprašanje, ki zadeva najgloblje človeške vrednote in zahteva mnogo globlji premislek.
Po mojem mnenju in iz mojih vrednot mirno zapišem, da je odgovor jasen NE. Življenje ni nekaj, kar smo sami sebi ustvarili in zato življenje ni nekaj, kar bi sami sebi lahko vzeli. To je zapisano v slovenski ustavi, ki pravi da je človeško življenje nedotakljivo (brez kakih pogojev, če, ali, ko…), to je norma v vseh civilizacijah že tisočletja, to vrednota, ki jo zagovarjajo vse velike svetovne religije. Preprosto NE. Tako je moj odgovor na tako zastavljeno vprašanje jasen in enoznačen. NE.
Ker če se začnemo o tem pogajati in tudi če pridemo do NE, vendar pod takimi ali drugačnimi pogoji pa vseeno DA, potem smo odprli vrata, da se skozi lata spremeni vrednostni, referenčni okvir družbe, države in celotne civilizacije. Ko država enkrat ponudi ob trpljenju (ki je realno in v določenih primerih lahko zelo težko) možnost, da to trpljenje lahko končaš s samomorom in ti pri tem celo pomaga in sofinancira, potem bo to z leti postala ena od možnih rešitev, ki jo bo marsikdo potem uporabil, tudi če bi z ustrezno družbeno pomočjo in lahko to trpljenje ali prebrodil oz bi mu bilo to trpljenje lahko olajšano.
Ta plat zakona se mi zdi najbolj problematična, saj dolgoročno spremeni vrednote in zreducira življenje na nekaj, kar je namenjeno uživanju. Življenje je potem vredno samo v obdobju, ko smo zdravi in ki ga obvladujemo… ko pa se to obdobje neha, pa ni več vredno življenje in ga lahko končamo s samomorom. Mislim, da lahko kar utemeljeno trdim, da vsi (ali vsaj velika večina), ki se ukvarjamo z delom z ljudmi, vemo, da osebnostna rast in zorenje malokrat pride skozi uspehe ali užitke. Mnogo bolj pogosta je pot, da zrastemo skozi napore in trpljenje. Tako je sprejetje evtanazije kot možnosti za končanje življenja in preprečevanja trpljenja pot, ki promovira hedonizem in zavira osebnostno in družbeno rast in s tem tudi razvoj civilizacije, kot je poznamo sedaj.
Zato je moj odgovor ponovno, da se o evtanaziji ne moremo pogajati.