Včeraj je še ne enoletna vnukinja Ema pokazala s prstom name in mi prvič rekla: “ata”. Srce se mi je stajalo, ko je stegnila rokice proti meni, da sem jo nato vzel v naročje. Prepozna me! Ko je nekaj minut kasneje z enakim navdušenjem kazala na pomivalni stroj in z isto močjo rekla:”ata”, sem si to seveda razlagal tako, da me je videla, kako sem malo prej zlagal posodo v stroj in da si je to zapomnila.

Dogodke in zaznave pač interpretiramo tako, da ohranimo željeno sliko o sebi in o drugih. Moja slika o Emici in meni je tako ostala zelo lepa 🙂

Ata Rudi