Kje so odgovorni moški? To je bilo ključno vprašanje novinarke iz revije Ona. Odgovori, morda tudi malo provokativni, so tukaj -> Odgovorni moški v Oni, junij 2013
Rudi Tavčar, psiholog, MBA imago terapevt, mediator, predsednik Slovenskega društva za imago terapijo in član UO Društva mediatorjev Slovenije, vodi delavnice s področja psihologije pogajanj, reševanja konfliktov, motivacije in odnosov v timih, mediacij. Napisal je tudi mnogo člankov in knjigo Psihologija pogajanj – Kako doseči, kar želite, in ohraniti odnos. Poročen je že 33 let, je oče štirih otrok in že večkrat dedek.
Ženske se dandanes pritožujejo, da odgovornih moških skorajda ni, da se radi prestrašijo in dalje odbrzijo v svoje odlašanje odgovornosti, ki lahko traja leta in leta. Se strinjate s tem?
Za potrditev ali zanikanje te trditve sicer nimam nobenih znanstvenih ali raziskovalnih podatkov, lahko pa odgovorim iz osebne prakse in opazovanja pri svojem delu. Samo delno bi se lahko strinjal. Morda res opažam, da je med mladimi več odlaganja odgovornosti na kasnejša leta, ne morem pa reči, da je to izrecno in posebej značilno za moške. Tako moški kot ženske se kasneje poročajo, imajo kasneje otroke, kasneje se odselijo od staršev. Delno so razlogi seveda tudi ekonomski, vendar osebno mislim, da ne glavni. Če te mama podpira, ti kuha in pere, sam pa lahko vso energijo vložiš v delo, šport, prijatelje, obenem pa za ves konec tedna (ali še kak dan dlje) pripelješ svoje dekle (ali fanta) domov, potem ni seveda nobene potrebe, da bi ravnal drugače. Ni potrebe, da bi prevzel odgovornost za svoje lastno življenje, saj vse tvoje osnovne eksistenčne funkcije podpirajo starši. Tu je seveda odgovornost tudi na starših, ki preprosto ne znajo reči ne ali pa tega ne želijo, ker s tem, ko še skrbijo za otroke, mašijo praznino v svojem primarnem odnosu. Otroke (sploh pa odrasle otroke) je preprosto treba spodbuditi (lahko pa preberete tudi »spoditi«), da si sami najdejo svoj dom in življenje.
Neodgovorne osebe običajno ne izbirajo poklicev, ki bi zahtevali to, česar nimajo. Kako – kar zadeva odgovornost – gledate na svoj poklic, predvsem v odnosu do žensk? Zdržati morate njihove solze, žalost, jezo, ne smete pobegniti.
Ja, moj poklic je res povezan tudi s solzami, žalostjo in jezo. Ko sem se šolal za terapevta (in saj veste – šolanje za terapevta je tudi lastna terapija), sem pri sebi ugotovil, da sem kot otrok živel v okolju, kjer je bilo veliko konfliktov, glasnih besed pa tudi ženskih solza. Živel sem z mamo, staro mamo in starim očetom in pogosto sem bil »kurirček« med starim očetom na eni strani in staro mamo in mojo mamo na drugi. Kot otrok sem jih želel spraviti skupaj. In zdaj sem odrasel in še vedno to delam. Spravljam ljudi skupaj. Otroške travme so pri meni zagotovo oblikovale izbiro poklica. Obenem pa sem se kot odrasli moški bal konfliktov in v svojem zakonu sem se jim želel izogniti ali sem celo bežal od njih. Morda mi je prav ta »trening« v otroštvu dal moč, da sem naredil zavestni korak k soočenju z njimi.
Na odgovornost pa gledam širše, ne samo v odnosu do konfliktov in ženskih solz. Veste, ne poznam moškega, odgovoren ali neodgovoren, ki bi mu bilo zares prijetno ob tem, ko njegova draga joka. Odgovornost je tudi, kako vidimo svoj delež v okoliščinah oziroma odnosu, kako prevzamemo naloge in ali smo pripravljeni za spremembo tudi sami kaj narediti. In to je del vzgoje, ki smo je bili deležni v že zelo ranem otroštvu. Če smo bili varno navezani na starše in deležni pozitivne spodbude z jasnimi mejami, je posledica tudi odgovornost.
Omenili ste, da je laže biti odgovoren v poslu kot doma. Službo opravljaš s polno odgovornostjo, domov pa raje ne hodiš prehitro. Je res tako in zakaj? Zakaj se nekateri ljudje bojijo soočenja, čeprav se znajo »bojevati« pri delu?
Ja, mislim, da je v poslu nekako laže, saj niso vse okoliščine osebne. Svoj čustveni del lahko daš vsaj malo na stran in poskušaš gledati razumsko. V projektu imaš interese, ki jih znaš razložiti, imaš omejitve, ki jih sprejmeš, da boš dosegel cilj, in odgovorno narediš svoj del. Doma pa ne gre tako preprosto. No, saj tudi v službi ni vedno preprosto, se te marsikaj osebno dotakne, vendar je »dotik« doma mnogo močnejši. Je pa res, da pot ni ne lahka ne kratka. In če je doma težko, se sploh moški pogosto raje umaknemo v svoj brlog (beri: delo, šport, hobije, pijačo). Ali je to premalo odgovornosti? Lahko tudi. Lahko pa je preprosto dejstvo, da je v odnosu preboleče in da tega ne znamo povedati tako, da bi nas partner zares slišal.
Kje dandanes še najti odgovorne moške in kako naj jih ženske, ki si jih želijo, najdejo?
Odgovorni moški so, prav tako kot so odgovorne ženske, povsod okrog nas. Najdemo jih tako, da se sami začnemo vesti odgovorno. Če daješ v odnosu do nasprotnega spola signale, da ti je mar samo delo, šport ali zabava, in obenem še malo pokritiziraš, da je vse hudo, da vsi goljufajo in da se tako ali tako ne izplača biti odgovoren, potem boš naletel na take ljudi. Če daješ v odnosu z nasprotnim spolom signale, da ti je mar za odgovorno življenje, družino, samostojnost in da je v življenju več pozitivnega, ter se še malo pošališ, boš spoznal enako misleče ljudi. Morda ta nasvet deluje malo konservativno, toda spoznanja s področja pozitivne psihologije in partnerske terapije to potrjujejo. Sicer pa, saj veste, star pregovor pravi, da »tiči ene sorte skup letajo«.