Za časopis ene od naših zavarovalnic sem napisal članek o konfliktih. V  članku povzemam nekaj načel, ki smo jih obdelali na delavnici o konfliktih.

Konflikt naš vsakdanji

Rudi Tavčar

Nedavno tega sem na seminarju v nekem podjetju vprašal, kdo ima rad konflikte. Udeleženci so me debelo gledali, nekateri so se smejali, nekateri zmrdovali… Le kdo lahko postavi tako čudno vprašanje, ko pa vendar  vsi vemo, da konfliktov nihče ne mara.

Seveda, verjetno si res večina od nas ne želi konfliktov v življenju. Tudi jaz sem si dolgo želel, da bi, sploh v odnosu do svoje žene, živel kot v pravljici – srečno in brez prepirov do konca svojih dni. Žal pa je to utvara. Konflikti so v življenju neizbežni. Ko stopamo z nekom v odnos, prej ali slej zadenemo na potrebe drugega, ki so v nasprotju z našimi potrebami. Prej ali slej nekdo nekaj reče ali naredi, kar nam onemogoči, da bi mi lahko dobili tisto, kar si želimo. In konflikt je tu. Telo nam odreagira, srce nam začne hitreje biti, globlje začnemo dihati, stisne nas v želodcu. Potem pa izbruhnemo in kaj hitro izrečemo ali naredimo kaj takega, za kar nam je potem žal. Ali pa se umaknemo, utihnemo, zmrznemo, … in potem se začnejo tihi dnevi. Toda ne ena ne druga reakcija ne reši konflikta. Nato na vse skupaj počasi malo pozabimo in potem začnemo znova.  

Verjetno so nam take ali podobne situacije vsem poznane. Dogajajo se nam tako v službi, s sodelavci, strankami… še pogosteje pa doma v odnosu s tistimi, ki so nam najbližje, ki jih imamo najraje.  Seveda je logično, da se malokdo veseli takih situacij, ki so boleče in, če se ponavljajo, lahko dolgoročno ranijo ali celo porušijo odnose. Zato se konfliktov izogibamo, jih želimo preprečiti, pomesti pod preprogo, se delati, kot da je vse v redu….ali pa spremeniti drugega in ga prepričati da nima prav. Toda tako eno kot drugo vedenje dolgoročno zopet pripelje do tega, da konflikt priplava na površje in ples se začne znova.

Kaj lahko storimo, da prekinemo ta boleči vzorec vedenja? Odgovor je tukaj zelo nenaraven in ni spontan. Predvsem začnimo gledati na konflikt kot na nekaj, kar je priložnost za rast. V konfliktu se soočita dve različni resnici, ki sta za vsakega od udeležencev stoodstotno resnični. Saj veste, ena in ista situacija, celo predmet, če ga gledamo z druge strani ali v drugačni svetlobi, bo drugače izgledal. Tako nam konflikt da možnost, da preverimo svoje vrednote, svoja prepričanja, želje, svoja vedenja… in jih pogledamo z očmi drugih. Vidimo se namreč lahko samo v zrcalu. In to zrcalo so nam ljudje, s katerimi smo v odnosih. In to, kako nas doživljajo je naše zrcalo, ki nam da možnost, da preverimo svojo sliko o sebi, drugih in svetu. Ali sem res tak, kot me on vidi? Ali to moje vedenje res tako zveni v svetu moje žene ali sodelavca? Kako to vliva na moje okolje? In prav soočanje različnih mnenj, ter seveda nato zavestno iskanje skupnih rešitev, je gonilo razvoja. Ne samo osebnega ampak gonilo razvoje družbe. Če ne bi bilo konfliktov, bi že danes živeli v jamah. Ker pa smo se ljudje naučili poslušati in razumeti resnico drug drugega, opazovati ob tem sebe, svoja vedenja in prepričanja, ter znali s sodelovanjem najti rešitev, ki na koncu zadovolji tako enega kot drugega, smo danes to kar smo.

Seveda pa to ni vedno lahko. Da to zmoremo si moramo najprej znati umiriti krvoločne leve in tigre v nas oz spodbuditi prestrašene želve, da pogledajo ven iz oklepa. In že samo zaveza, da v odnosu ravnamo spoštljivo, da ne bomo storili ničesar takega, kar bi lahko drugega ranilo in poškodovalo odnos, je lahko prvi korak. Odločimo se, da ko bomo začutili, da se nam pritisk dviguje, naredi pavzo. V tej pavzi se vprašajmo, kaj se v meni dogaja, kaj bi najraje storil ali rekel in kaj bo to dolgoročno naredilo drugi osebi oz odnosu. In če bo nam odgovor ne bo všeč, si postavimo drugo vprašanje in to je, kaj lahko sedaj storim drugače, in to tako, da bom ohranil odnos. In najboljši odgovor, ki se ga lahko iz svojih terapevtskih in osebnih izkušenj spomnim je, da lahko drugi strani rečemo: »Povej mi več!« Žal je pa to najtežje, kar lahko v tem trenutku, ko bi najraje napadli ali pa kar utihnili, storimo. Vendar je to najbolj konstruktivno. Svoje videnje situacije, svoje občutke, čustva, svojo resnico dajmo za nekaj trenutkov ali minut na stran in poslušajmo drugega. In poslušajmo ga tudi če bo govoril (za nas) totalne neresnice in neumnosti. In ko bo povedal svoje, dodajmo, da vidimo, kako je to za njega pomembno ali kako je to za njega zares težko. Velika verjetnost je, da se bo pomiril in da bo potem vsaj malo pripravljen poslušati tudi nas.

Res je tak način vedenja v konfliktu nespontan, toda to je skoraj edini način, da drug drugega slišimo in da lahko vstopimo v svet drug drugega in da razumemo različne resnice. In morda bomo počasi celo verjeli, da je resnic lahko več. In ne samo to. Morda bomo lahko celo spoznali, da lahko sodelujemo in  živimo s človekom, ki svet vidi drugače kot mi. Da pa to dosežemo, je pa poleg tega, da sprejmemo možnost, da je na svetu več resnic, potrebno verjeti še nekaj. Predvsem to, da so vsi ljudje dobri, da so tudi tisti, ki delajo slabe stvari,  v svojem bistvu dobri, da pa delajo to kar delajo, zaradi notranjih bolečin, katerih razlog največkrat nismo mi. In drugi pogled ki nam omogoči tako »nenaravno« vedenje v konfliktu je, da se zavedamo, da smo na nekem globljem nivoju vsi ljudje, vsa živa in neživa narava, med seboj povezani. Lahko temu rečemo energija, ljubezen, Bog… ampak karkoli storimo v enem odnosu, se to prej ali slej pokaže na globalnem nivoju in prej ali slej se to vrne nazaj k nam.

In če se v vsakem odnosu zavestno trudimo za spoštovanje, sočutje, ljubezen…, potem smo že naredili prvi korak. In vsak nadaljnji korak nas bo pripeljal ne samo bliže boljšim odnosom v družini in na delovnem mestu, ampak, pa naj zveni še tako osladno, bliže k miru in ljubezni na vsem svetu. Tako, sedaj pa kar na delo!