Bil sem testiran na koronavirus. Včeraj. Rezultata še nimam. Poklicali me bodo v štiriindvajsetih urah če sem pozitiven. Ni še štiriindvajset ur in sedaj čakam. No, ne sedim ves prestrašen v kotu in ne trepetam pred rezultatom. Prepričan sem, da bom negativen in da klica ne bo. Prehlad je. Grgram žajbelj, ližem tablete proti bolečinam v grlu, toda med inhalacijo eteričnega olja pa imam čas razmišljati in v glavi se mi vrtijo najrazličnejši scenariji.

Kaj ima to veze s filmi o pogajanjih? Počasi! Prišli bomo do filma Čudoviti um, kjer je opisano življenje Johna Forbsa Nasha, ki je v slavnem Nashevem ravnotežju izračunal, da se sodelovanje bolj izplača kot tekmovanje. Če koga ne zanima kaj je bilo z mojim testiranjem, naj preskoči zgodbo in gre takoj na zaključek.

Za vse, ki pa vas zanima pa najprej moja zgodba in razmišljanja o preventivi, ki so me pripeljala do tega, da vam danes pošiljam povezavo do filma Čudoviti um.

Pred štirimi dnevi me je začelo boleti grlo, naslednji dan sem malo smrkal vendar sem preventivno poklical zdravnico. Svetovala mi je, naj ostanem doma, brez osebnega stika z ljudmi. Odpovedal sem predavanja in nekaj coachingov. Slabo sem spal, bolečine v grlu so bile že zelo neprijetne. In naslednji dan me je naročila na testiranje ki je bilo včeraj, torej četrti dan po nastopu prvih simptomov (ki sicer res niso bili najbolj tipični za COVID-19).

Razmišljam, kje bi se lahko okužil. Umivam si roke, nosim masko v javnosti, celo na sestankih, Ko pridem iz trgovine ali s sestanka si v avtu razkužim roke z razkužilom, ki ga imam v avtu… Kje??? Seveda pa imam stike z otroki in vnuki (ki so tudi smrkavi), srečam se s prijatelji in seveda sem tam brez maske. Bil sem na dveh pogrebih, ljudem sem izrekal sožalje… Toda moj optimizem se ne da. Imam močan imunski sistem in čeprav sem že preko šestdeset, se ne prištevam v ogroženo skupino (žena pravi, da imam tu slepo pego). Imam pa še očeta in mamo in oba sta stara preko devetdeset. Če zboli kateri od njiju, bo po njem. Ne želim biti prenašalec virusa. Tako računam, kdaj sem ju zadnjič obiskal.

Morda bi bilo pa vseeno bolje, če bi sedaj zbolel. V družini ene od kolegic so zboleli vsi že v marcu in pravi, da sploh ni bilo hudo. Saj če je to vse, kar mi bo koronavirus naredil, nekaj dni zelenega smrkanja in bolečin v grlu, se da preživeti. In potem imam zadevo rešeno vsaj za nekaj mesecev. Toda to pomeni vsaj še 14 dni karantene po zadnjem negativnem testu. Izguba dela zame, prestavitev večjega izobraževalnega projekta ki ga delamo z desetimi kolegi in ga bomo morali prestaviti na … na kdaj? Na čas, ko ne bo nihče od nas bolan ali ko bo virus izginil. Le kdaj bo to? Mož od prijateljice z drugega konca Slovenije pa ravno sedaj preživlja sedmi dan infekcije s koronavirusom. Imajo ga v izolaciji, ponoči opazujejo frekvenco dihanja, bolečine… Strah jo je in pravi, da jim ni lahko. Morda je le bolje, če ne zbolim za koronavirusom prav zdaj.

Dopoldan sem imel coaching preko interneta. S tem klientom delava na tak način že od marca. Brez problema. Vem, da bom moral del aktivnosti, če že ne vse delo, prestaviti na »on line«. Kako bi pa delal prej. Pred pol leta mi v taki situaciji še na misel ne bi prišlo, da bi ostal doma. Vzel bi Coldrex ali nekaj podobnega in bi predaval po Sloveniji. In veselo bi trosil viruse oz karkoli že med predavanji poleg mojih ognjevitih in pametnih besed še prihaja iz mojih ust.

Malo pred začetkom epidemije, konec februarja ali začetek marca, mi je kolegica, s katero sodelujem in jo imam včasih za preveč previdno, rekla, da bo čez štirinajst dni ali čez en mesec pri nas tako, kot je bilo takrat v Italiji. Kaos, prenatrpane bolnišnice, ljudje umirajo… Nisem ji čisto verjel. Potem pa sem šel čez nekaj dni računat trende iz aktualnih podatkov, ki so bili na voljo pri nas in v svetu. Zopet se je v meni zbudi tisti Rudi, ki je kot študent vodil vaje pri predmetu Statistika za psihologe. Našel sem nekaj modelov, jih malo poenostavil glede na omejene podatke in glej ga šmenta. Morda ima pa ta moja pesimistična kolegica res prav? K sreči se moj najbolj pesimističen izračun ni realiziral ker smo že prej doživeli »lock down«.

Potem pa afere, protesti, teorije zarote, gospodarska kriza… Bi vse to lahko preprečili? Verjetno zelo težko. Morda, vendar je nesmiselno biti general po bitki. Bomo lahko preprečili, da se nam to zgodi še enkrat in to morda še v hujši obliki? Če bomo pametni, lahko. Danes sem prebral v Delu kolumno dr. Alojza Ihana z naslovom Nagobčniki in verige. V njem je zelo jasen in direkten. Morda vam še ni jasno, kako bom tole pripeljal do Johna Nasha in filma Čudoviti um? Potrpite in preberite najprej nekaj Ihanovih citatov:

»Žal se uporniki ne zavedajo, da je virus med nami in je njegov potencial kuženja tak, da bo brez preventive v enem mesecu ponovno ustavil naše družbeno in gospodarsko življenje.

Če se torej delamo, da v »nerizični družbi mladih in zdravih« ni nevarne epidemije in ne potrebujemo preventive, se bo v nekaj tednih začelo množično umiranje starostnikov v DSO-jih in bo zastalo delo v bolnišnicah, saj nihče ne bo prevzel odgovornosti za pacienta, ki bo med zdravljenjem v bolnišnici verjetno dobil še covid-19, da ne govorim o imunosuprimiranih in onkoloških pacientih.

Glavni problem ostaja dejstvo, da večina ljudi ni imuna proti virusu, zato je brez protivirusnih ukrepov v kratkem času lahko okuženih nekaj deset odstotkov ljudi, v neugodnih razmerah (množične prireditve) celo več kot polovica (Bergamo). Sezonska gripa, na primer, nima potenciala, da bi za njo obolelo kaj dosti več kot deset odstotkov ljudi, ker so ostali nanjo odporni zaradi ostankov imunosti iz prejšnjih sezon. In sezonska gripa vsaj za petino populacije, ki resneje zboli za covidom-19, še zdaleč ni tako težka bolezen.

Zato so povsod, kjer se je z novim koronavirusom v kratkem času okužilo več kot 5 odstotkov ljudi, okužbe vdrle tudi v bolnišnice in domove za starejše ter povzročile ogromne težave. Govorjenje o tem, da je treba zaščititi pred okužbo samo ranljive, je zgolj teoretiziranje, saj tega še nikjer niso znali izvesti. Žal. Družba ni zapor iz ločenih celic, nerizični deli populacije so pomešani z rizičnimi, delajo v bolnišnicah in DSO-jih ali obiskujejo te ustanove, in ne pozabimo večgeneracijskih družin in družinskih srečanj …«

Ob tem mi je nerazumljivo tarnanje nad izgubo svobode, nad tem, da se bomo pod masko zadušili in da nam vlada nadeva nagobčnike. Sam sem že govoril nekaj ur z masko in po nekaj minutah sem pozabil, da jo imam na sebi. Mislim, da gre tukaj predvsem za miselno naravnanost. Danes sem se pogovarjal s to svojo »preveč pesimistično« kolegico, ki mi je rekla, da če nekdo verjame, da ga maska duši, ga bo pač dušila. Vendar je takoj dodala, da tudi med zdravstvenim osebjem ki med operacijami pogosto več kot osem ur nosijo maske, še niso našli nobenega, ki bi se zadušil.

Kako spraviti Nashevo sodelovanje v prakso? Preberimo še nekaj misli dr. Alojža Ihana:

»Zato se je namesto o nagobčnikih, tej (samo)razkrivajoči metafori skrajnega egoizma, bolj smiselno pogovarjati o človeški verigi solidarnosti. Moč solidarnosti je v tem, da z zelo malimi vložki posameznika dosežemo velike učinke – če smo solidarni vsi. Edina solidarnost, ki se v času povečane nevarnosti širjenja epidemije pričakuje od vsakega človeka, je zgolj to, da v druge ljudi ne pljuva kapljic svoje sline in ne prši svoje nosne sluzi! To je vsa umetnost osebne protivirusne preventive, virus namreč potuje prek kapljic sline in nosne sluzi, in če kdo enači osebno svobodo s pravico do pljuvanja v druge, bi se moral zamisliti nad sabo.

Tehnična izvedba preventive slinjenja in smrkanja v druge ljudi je enostavna:

1. Umivanje rok in pri kritičnih opravilih tudi razkuževanje, ker ima vsak človek zaradi nezavednih gibov brisanja nosu in obraza na rokah lastno slino in sluz.

2. Distanca oziroma previdnost pri stikih z drugimi ljudmi – zakaj med epidemijo izpostavljati sebe in svoje družinske člane, če to ni nujno.

3. Uporaba zaščitne maske v zaprtih prostorih, kjer ne moremo prakticirati distance. Maska je fizični zaslon za našo slino in sluz, zato je kakršnakoli maska boljša od pljuvanja kapljic sline v ljudi. Ni treba, da kirurška maska, ki jo nosimo, zadrži posamezne viruse, ti so količinsko veliko manj pomembni za okužbo kot ogromne količine virusov v kapljicah sline in sluzi. Zato je dovolj zadržati svojo slino in nosno sluz, da obojega ne pršimo v druge ljudi, in praksa kaže, da v tem primeru epidemija izgubi največji del moči.

Vsem nam je prijetneje biti brez maske kot z njo, ampak vseeno je človeško in solidarno žrtvovati nekaj udobja za pravico zdravstveno ranljivih do svojega življenja in pravico družbe, da živi brez zaustavljanja šol in bolnišnic ter javnega prometa in velikih delov gospodarstva. Kdor misli nasprotno, je verjetno premalo zrel, da bi ga bilo mogoče prepričati o čemerkoli razumnem.«

Sodelovanje je torej rešitev. In sedaj pridemo do filma. John Forbes Nash, ki ga skoraj vedno omenim na svojih predavanjih, je izračunal in za to tudi dobil Nobelovo nagrado iz ekonomije, da se sodelovanje na dolgi rok bolj izplača kot tekmovanje. https://en.wikipedia.org/wiki/Nash_equilibrium  To je osnova vseh sodelovalnih pogajanj in na tem temelji teorija iger in Harvardska metoda pogajanj, ki jo učimo na delavnicah https://www.planetgv.si/clanki/psihologija-pogajanj/ . Kako je sodelovanje pomembno, predvsem v težkih časih se premalo zavedamo, sploh ob vseh delitvah, ki nas prežemajo vse bolj in bolj v zadnjih letih. To je sicer že druga tema, vendar solidarnost je možna tudi, ko se zberejo zelo ljudje z zelo različnimi vrednotami, če so le pošteni in imajo skupno dobro v mislih. Primer je Danska, ki se dokaj uspešno spopada s krizo. https://www.bluezones.com/2020/08/denmarks-duel-with-covid-19-happiness-civility-and-perhaps-a-safe-return-to-school/

Pa še poglejmo kratek izsek iz filma Čudoviti um, https://youtu.be/2d_dtTZQyUM  kjer vidimo (verjetno tudi z nekaj pesniške svobode), kako je John Forbes Nash prišel do te briljantne ideje (in če boste pogledali cel film tudi, kako je prišel do žene).

Res priporočam ta film, ki govori o Nashevem ravnotežju, še bolj pa o njegovi bolezni in odnosu z ženo. https://www.imdb.com/title/tt0268978/

Morda nas je dosedanje blagostanje in pehanje za več in več preveč usmerilo samo v gledanje, kaj je dobro zame in samo zame ne glede na škodo drugega. Toda zgodovina, psihologija pa tudi znanstveniki kot je John Forbes Nash, nam jasno kažejo, da mora biti rešitev dobra za vse, da je nato dolgoročno dobra tudi zame. Verjetno pa bi se laže zavedali te resnice, če bi preživeli nekaj časa v bolečini, strahu ali vsaj negotovosti v izid testiranja.  

Jutri sporočim rezultat 🙂

Rudi