Tudi v letu 2022 bomo skupaj s Planetom GV izvedli Pogajalsko akademijo. Železni repertoar (katerega vsebina in način izvedbe se sicer prilagaja trenutnim razmeram), očitno učinkovito in uspešno deluje. Ponovno bomo ugotavljali, katerih pet načel moramo uporabiti, da najdemo skupni jezik s sogovornikom. In to tudi takrat, ko se z njim ne strinjamo. To je v današnjih časih, ko smo vse bolj razdvojeni, še posebej potrebno, če želimo sobivati in tvorno sodelovati tako v poslu kot v osebnih odnosih.
Več o Pogajalski akademiji (datumi, ure, razpored vsebine) si lahko pogledate na strani Planeta GV, malo več vsebine po posameznih modulih pa tukaj.
V organizaciji Svetovalno-izobraževalnega centra Fakultete za upravo, Univerze v Ljubljani je bil 12.5.2021 organiziran on-line pogovor na temo Medosebni odnosi v delovnem okolju v času epidemije COVID-19. Na tem pogovoru, ki ga je vodila Špela Mar s FU, smo sodelovali Dr. Katarina Kompman Erzar, Mag. Katarina Hočevar in jaz. V pogovoru smo se dotaknili vprašanj, kako je nova situacija vplivala na delo, odnose, vodenje… skratka, kako smo se in se še spopadamo s tem v podjetjih in tudi v javnem sektorju. Vabim vas, da si pogledate posnetek tega pogovora.
S Slovenskim logističnim združenjem pripravljamo delavnico Vodenje v času epidemije. Delavnica je namenjena vodjem, direktorjem… ki se srečujejo z izzivi, ki jih negotovost v času epidemije prinaša. Poglejte si opis delavnice , spodaj pa si lahko ogledate še moj kratek video opis in vabilo.
V letu 2019 smo dvakrat izvedli Pogajalsko Akademijo za odvetnike v organizaciji Odvetniške akademije OZS. Zadeva se je prijela, odzivi so bili zelo pozitivni in tako bomo v januarju izvedli Pogajalsko Akademijo za odvetnike na Obali. Toda tokrat bo izvedba v petih modulih, saj bomo še več poudarka dali konkretnim problemom in pogajalskim situacijam, ki jih prinašajo udeleženci sami. Vključili bomo tudi kakega izkušenega odvetnika, ki bo podelil, kaj se je naučil iz svojega dela.
Spodaj si lahko preberete program Pogajalske Akademije za odvetnike.
Od 16.9. do 7.10.2019 bomo v organizaciji Odvetniške Akademije Odvetniške zbornice Slovenije izvedli Pogajalsko Akademijo, prirejeno posebej za odvetnike. Program in prijave so na voljo članom Odvetniške zbornice na strani OZS. Kratko vabilo pa si lahko ogledate spodaj.
Ponovno film, ki je bil posnet po resničnih dogodkih, ki so
se zgodili v Ameriški zvezni državi Južna Karolina. V letu 1971 pogori osnovna šola,
kjer se šolajo črnski otroci. Starši teh otrok zahtevajo, da naj se do
zaključka prenove šole njihovi otroci šolajo skupaj z belimi, kar pa je za zelo
rasno razdeljeno mesto nezaslišano. Za integracijo otrok v šoli se najbolj bori
črna aktivistka Amy Atwater, njen največji nasprotnik pa je je predsednik
lokalnega Klu Kluks Klana C.P. Ellis. Zadeva gre na sodišče toda vrhovni sodnik
ki bi moral odločiti v prid integraciji se (iz strahu) odloči, da naj se
meščani sami odločijo o tem in to s pomočjo postopka imenovanega »charrette«. V
tem procesu so različne interesne skupine (tudi Klu Kluks Klan) s pomočjo
facilitatorja oz. moderatorja predstavile svoje poglede na problematiko pa tudi
svoje skrbi in strahove. Moderator pa je z dvema podpredsednikoma ta proces
vodil tako, da so se med seboj slišali.
V filmu je več ključnih dogodkov, ki so se res zgodili, kot
v intervjuju pravi Bill Riddick (https://www.newsobserver.com/news/local/article228417994.html),
ki je vodil to desetdnevno sestankovanje zelo sprtih strani. Najprej je za
podpredsednika izbral najbolj vplivni osebi najbolj sprtih strani in to Amy
Atwater in C.P.Ellisa. Oba sta se na začetku upirala sodelovanju vendar, ker nista
hotela, da bi o »njuni« stvari odločali drugi, sta pristala na sopredsedovanje.
Pri tem pa sta seveda morala sodelovati da sta sploh lahko omogočila, da so
pogledi njihove strani bili slišani. Drugi ključni moment je bil, ko je eden od
črnskih aktivistov C.P.Ellisa imenoval brata, ker je je bil le ta iskren in
pošten, ko je govoril o svojih skrbeh in se je z njim celo strinjal, da so
nekatere skrbi realne. Stopil je čez most na njegovo stran. Poleg tega pa sta
se Amy Atwatter in C.P. Ellis začela spoznavati tudi kot osebi. Oba s svojimi
osebnimi težavami, ki niso med belimi in črnimi čisto nič različne. In ko C.P.Ellis
spozna, za dejansko ni razlike med njimi, da bi pač vsi radi kar najboljše za
sebe in svoje otroke, se zgodi dramatičen preobrat, ko ob zaključnem glasovanju
pred polno občinsko dvorano raztrga svojo člansko izkaznico Klu Kluks Klana.
Film se seveda ne konča kar takoj s happy endom, vendar naj vas pomirim, da na koncu vsi preživijo 🙂 .
Dve stvari se mi zdita pri tej zgodbi zelo pomembni.
Prva je to, da samo če pridemo čez most, na drugo stran, samo če smo sposobni pogledati, kako naš sovražnik vidi to situacijo in to z njegovimi očmi, ga lahko vidimo kot človeka in ne več kot hudiča ali manjvrednega, da se z njim sploh pogovarjam. In ko sva enkrat na istem nivoju, sva sogovornika, sodelavca pri reševanju skupnega problema.
Druga stvar pa je pomembnost postopka, držanje strukture, vodenje procesa. Kako je Bill Rididick vodil ta proces je filmu sicer bolj v ozadju, vendar je Charrette proces, ko v več stopnjah različne ciljne skupine s sodelovalnimi procesi raziskujejo globlje vzroke nesoglasij in oblikujejo kar se da soglasne zaključke za nadaljnje sobivanje. Proces se uporablja pri prostorskem planiranju ali razvoju neke skupnosti, v tem primeru pa je bil uporabljen pri iskanju rešitve za šolanje otrok. (več na https://en.wikipedia.org/wiki/Charrette, https://www.canr.msu.edu/nci/ ) Podobne procese uporabljam tudi na mediacijah, kjer z Imago skupinologom lahko »sovražniki« končno povedo svoje najgloblje želje in strahove in so tudi slišani (https://imagoslovenija.si/za-terapevte/facilitatorji/). Posledica je, da so bolj odprti za predloge druge strani in da lažje popuščajo pri svojih, včasih neracionalnih zahtevah.
Pogajanja so lahko sodelovalna ali pa tekmovalna. Čeprav za
odvetnike mnogi stereotipno domnevajo, da najraje tekmujejo in iščejo vse možne
načine za zmago strank, ki jih zastopajo, moje izkušnje z odvetniki kažejo, da
temu ni vedno tako. Mnogo odvetnikov se jasno zaveda, da je potrebno modro
uporabiti tako načela tekmovalnih kot tudi načela sodelovalnih pogajanj. Včasih
lahko z ustreznim taktiziranjem, premišljenim popuščanjem, strateškimi
povezavami, poslušanjem in prilagajanjem, plasiranjem ustreznih informacij …
lahko več dosežemo kot pa z vkopavanjem in vztrajanjem pri lastnih zahtevah.
Seveda pa je potrebno tudi znati postaviti meje in presoditi kje so meje druge
strani.
Tako vsebina delavnice ne bo obsegala samo dogajanja na sodišču, marveč se bomo učili pogajanj tako z lastnimi (zahtevnimi) strankami, kot tudi z nasprotnimi strankami (in njihovimi zastopniki), poravnav, nakupnih in prodajnih procesov, pogajanj v podjetjih, med delavci in delodajalci, v družinskih sporih, dedovanjih…
Na konferenci Slovenske Coaching Zveze sem imel prispevek o uporabi tehnike zrcalnjenja v coachingu. Zrcaljenje je tehnika, ki izhaja iz terapevtskih vod, uporabna pa je pravzaprav povsod, kjer želimo doseči razumevanje med ljudmi. Na to temo sem napisal članek, ki ga pripenjam spodaj. Zelo priporočam vsem, ki se ukvarjate z vodenjem – pa naj bo to v službi ali pa “samo” vodenjem družine.
Zrcalce, zrcalce v coachu povej, k’teri odgovor me pelje naprej!
Mirror, mirror in my coach, Let me see the right approach!
Rudi Tavčar
Povzetek
Coachi smo znani po tem, da postavljamo vprašanja, čeprav klienti pridejo k nam z upanjem, da jim bomo mi dali odgovore na njihova vprašanja. V mnogih terapevtskih in coaching smereh pa velja načelo, da ko klient postavi vprašanje, da je večji del odgovora že v njem. Samo do tja se mora še dokopati ali ga sprejeti.
Ena od tehnik, ki pomaga da klient pride sam do svojega odgovora na lastno dilemo je metoda zrcaljenja ali povzemanja. Na prvi pogled je to ena najbolj preprostih metod, ki pa ima mogočne učinke. Žal pa je po našem mnenju ta tehnika včasih prav zaradi te navidezne preprostosti neupravičeno zapostavljena. Iz izkušenj pri šolanju Imago terapevtov in facilitatorjev pa vidimo, da je zrcaljenje/povzemanje tudi za terapevte lahko zelo težak zalogaj. V Imago terapiji je zrcaljenje temelj zavestnega dialoga, ki je osnovno orodje v Imago terapiji. Iz tega se je razvilo več procesov, kjer je povzemanje oz zrcaljenje in dajanje iztočnic uporabljeno tako v procesu individualnega kot skupinskega coachinga.
V prispevku smo pregledali glavne prednosti, ki jih tako za klienta kot tudi za coacha prinaša tehnika zrcaljenja/povzemanja. V zrcaljenju/povzemanju vidimo sledeče prednosti:
Jača zaupanje med klientom in coachem.
Usmeri pozornost coacha h klientu proč od morebitnih lastnih zgodb ali dajanja rešitev.
Pomaga coachu in klientu poenotiti razumevanje problema.
Pomaga klientu razumeti situacijo in artikulirati lastno vprašanje.
Odpre oz zmehča morebitne čustvene blokade.
Pomaga klientu v poglabljanju procesa introspekcije da sam pride do spoznanj o sebi in da pride do odgovorov.
Utrdi razumevanje lastnega spoznanja.
V drugem delu prispevka smo opisali uporaba zrcaljenja/povzemanja s pomočjo iztočnic v različnih situacijah coachinga. Najprej v coachingu z eno osebo nato pa v coachingu v skupini. Opisali smo uporabo zrcaljenja/povzemanja v nekaj variantah skupinskega coaching, ki izhajajo iz Imago terapije: “Communologue oz Skupinolog, Communoflection oz Skupinofleksija in Communolution oz Skupinorešitev.”
Tokrat vam pošiljam opis dveh filmov na isto temo toda z zelo različnim pristopom. V obeh filmih smo priča pogajanjem z ugrabitelji tovorne ladje, toda način prikaza in seveda tudi pogajalski stil ter končna rešitev pa se med Danskim in Ameriškim filmom (ki je bil posnet po resničnih dogodkih) zelo razlikujeta.
Prvi je film Ugrabitev – Kapringen.
Danski film iz leta 2012 prikazuje pogajanja med direktorjem oz. solastnikom ladjarskega podjetja in Somalijskimi pirati, ki ugrabijo eno od njihovih ladij. Običajno se takih pogajanj lotijo profesionalni pogajalci, ljudje, ki niso osebno in tudi čustveno vpleteni v dogajanje. Namen piratov ni pobiti posadko ampak pobrati odkupnino in oditi. Toda čustveni pritiski – tako na posadko, kot na pogajalce se tekom filma stopnjujejo in nekje na sredini filma ne vemo več, kako se bo zadeva končala. Pogajanja tečejo v trojčku med lastnikom podjetja, ugrabljenim ladijskim kuharjem in prevajalcem, ki je na strani ugrabiteljev. Film prikazuje preobrate v skoraj štirimesečnih pogajanjih. Pogajanja se začnejo z zelo ekstremnimi ponudbami z ene in druge strani. Koraki približevanja so zelo zelo postopni. Po skoraj dveh mesecih se pirati in posadka skoraj spoprijateljijo ko skupaj ujamejo ribo. Hrana in pijača zbližata še tako oddaljena stališča. Vendar to ne traja dolgo. Nesoglasja med pirati na eni strani pa tudi med nadzornim svetom in direktorjem, ki se pogaja za izpustitev začenjajo najedati moralo vseh. Izčrpavanje pa je taktika, ki pobere visok davek na vseh treh straneh. Napetost stopnjujejo čustveni pa tudi konkretni fizični pritiski na posadko in zadeva skoraj uide iz rok. Včasih se vmes vprašamo, ali je pogajanje res še smiselno oz če ni cena uspeha z zavlačevanjem pogajanj postala previsoka. Zadnja ponudba je zelo osebna. In deluje. Toda kot običajno, tu še ni konec filma. Oseben film, ki se te globoko dotakne. Upam, da ne bom nikoli v taki situaciji, kot katerikoli izmed treh glavnih pogajalcev tem filmu.
Ameriški film iz leta 2013 je posnet po resničnih dogodkih ugrabitve Ameriške tovorne ladje MV Maersk Alabama v letu 2009. To je bila prva ugrabitev ameriške ladje v zadnjih 200 letih (in mislim, da glede na izid v filmu, tudi zadnja). Če so se Danci pogajali skoraj štiri mesece se tokratna zgodna odvije v manj kot štirih dneh. Tokrat se ugrabitelji – zopet Somalijci soočijo s kapitanom, ki ga igra Tom Hanks in z ameriškimi marinci. Že to nam da vedeti, da je tukaj pogajalski stil bistveno drugačen. Američani se ne pogajajo. No, ni čisto res. Kapitan Phillips in vodja piratov se pogajata preko celega filma in film je napet oz začetka do konca. Kljub strelskemu obračunu na koncu pa je daleč od »ameriške streljačine«. V filmu je prikazanih več taktik. Vidimo, da blefiranje sicer deluje, vendar samo kratek čas. Zavajanje z napačnimi informacijami, preplavljanje z nepomembnimi informacijami, lažne sledi… vodijo pirate v napačne smeri in jih s tem čustveno in fizično izčrpajo. Vidimo, kako je sodelovanje, priprava in razumevanje med člani istega tima pomembno za uspeh. Američani so tu mnogo bolj organizirani in korak po korak slabijo drugo stran, ki je nato prisiljena k umiku. Druga stran ima sicer formalno moč – orožje v rokah, medtem ko imajo mornarji v rokah poznavanje lastnega terena – svoje ladje, kar obrnejo v svoj prid. Film tudi odlično pokaže vse plati, tudi logiko, ki je v ozadju Somalijskih piratov, tudi njihove osebne dileme, notranje boje in pritiske zaradi katerih ne morejo odnehati in so pripravljeni iti do konca. Žal neusklajenost v timu ter neupoštevanje dejstev in slepljenje samega sebe privede pirate do točke, kjer ni več vrnitve. In takrat so pripravljeni iti do konca, kar jim da dodatno moč. Film se konča klasično ameriško vendar je učna ura pogajanj in da veliko snovi za razmislek o pogojih življenja v globaliziranem svetu.
