Najboljša sovražnika – The Best of Enemies (2019)

Ponovno film, ki je bil posnet po resničnih dogodkih, ki so se zgodili v Ameriški zvezni državi Južna Karolina. V letu 1971 pogori osnovna šola, kjer se šolajo črnski otroci. Starši teh otrok zahtevajo, da naj se do zaključka prenove šole njihovi otroci šolajo skupaj z belimi, kar pa je za zelo rasno razdeljeno mesto nezaslišano. Za integracijo otrok v šoli se najbolj bori črna aktivistka Amy Atwater, njen največji nasprotnik pa je je predsednik lokalnega Klu Kluks Klana C.P. Ellis. Zadeva gre na sodišče toda vrhovni sodnik ki bi moral odločiti v prid integraciji se (iz strahu) odloči, da naj se meščani sami odločijo o tem in to s pomočjo postopka imenovanega »charrette«. V tem procesu so različne interesne skupine (tudi Klu Kluks Klan) s pomočjo facilitatorja oz. moderatorja predstavile svoje poglede na problematiko pa tudi svoje skrbi in strahove. Moderator pa je z dvema podpredsednikoma ta proces vodil tako, da so se med seboj slišali.

V filmu je več ključnih dogodkov, ki so se res zgodili, kot v intervjuju pravi Bill Riddick (https://www.newsobserver.com/news/local/article228417994.html), ki je vodil to desetdnevno sestankovanje zelo sprtih strani. Najprej je za podpredsednika izbral najbolj vplivni osebi najbolj sprtih strani in to Amy Atwater in C.P.Ellisa. Oba sta se na začetku upirala sodelovanju vendar, ker nista hotela, da bi o »njuni« stvari odločali drugi, sta pristala na sopredsedovanje. Pri tem pa sta seveda morala sodelovati da sta sploh lahko omogočila, da so pogledi njihove strani bili slišani. Drugi ključni moment je bil, ko je eden od črnskih aktivistov C.P.Ellisa imenoval brata, ker je je bil le ta iskren in pošten, ko je govoril o svojih skrbeh in se je z njim celo strinjal, da so nekatere skrbi realne. Stopil je čez most na njegovo stran. Poleg tega pa sta se Amy Atwatter in C.P. Ellis začela spoznavati tudi kot osebi. Oba s svojimi osebnimi težavami, ki niso med belimi in črnimi čisto nič različne. In ko C.P.Ellis spozna, za dejansko ni razlike med njimi, da bi pač vsi radi kar najboljše za sebe in svoje otroke, se zgodi dramatičen preobrat, ko ob zaključnem glasovanju pred polno občinsko dvorano raztrga svojo člansko izkaznico Klu Kluks Klana.

Film se seveda ne konča kar takoj s happy endom, vendar naj vas pomirim, da na koncu vsi preživijo 🙂 .

Dve stvari se mi zdita pri tej zgodbi zelo pomembni.

Prva je to, da samo če pridemo čez most, na drugo stran, samo če smo sposobni pogledati, kako naš sovražnik vidi to situacijo in to z njegovimi očmi, ga lahko vidimo kot človeka in ne več kot hudiča ali manjvrednega, da se z njim sploh pogovarjam. In ko sva enkrat na istem nivoju, sva sogovornika, sodelavca pri reševanju skupnega problema.

Druga stvar pa je pomembnost postopka, držanje strukture, vodenje procesa. Kako je Bill Rididick vodil ta proces je filmu sicer bolj v ozadju, vendar je Charrette proces, ko v več stopnjah različne ciljne skupine s sodelovalnimi procesi raziskujejo globlje vzroke nesoglasij in oblikujejo kar se da soglasne zaključke za nadaljnje sobivanje. Proces se uporablja pri prostorskem planiranju ali razvoju neke skupnosti, v tem primeru pa je bil uporabljen pri iskanju rešitve za šolanje otrok. (več na https://en.wikipedia.org/wiki/Charrette, https://www.canr.msu.edu/nci/ ) Podobne procese uporabljam tudi na mediacijah, kjer z Imago skupinologom lahko »sovražniki« končno povedo svoje najgloblje želje in strahove in so tudi slišani (https://imagoslovenija.si/za-terapevte/facilitatorji/). Posledica je, da so bolj odprti za predloge druge strani in da lažje popuščajo pri svojih, včasih neracionalnih zahtevah.

Torej, oglejte si ta film, pripenjam pa še povezavo na trailer. https://www.imdb.com/title/tt4807408/