Če pomislimo na motiviranje, je pogosta asociacija zvišanje plače. Vendar pregovor pravi, da delamo za denar, za dobro idejo pa smo pripravljeni delati tudi zastonj. Celo več. Za nekaj, kar nam je pomembno, smo pripravljeni dati celo življenje.

Zakaj počnemo to, kar počnemo

To je pravzaprav ključno vprašanje. Ko na delavnicah vprašam udeležence, zakaj hodijo v službo, je najpogostejši odgovor preživetje. Mnogi dodajo, da tudi zaradi izzivov, ker imajo radi svoje delo in sodelavce, ker se mnogo naučijo, ker jim služba zagotavlja socialno varnost, moč in položaj, ker radi potujejo … Skratka, ugotovimo, da nam služba in delo ne omogočata le preživetja, ampak imata veliko več dimenzij. Včasih pridemo celo do tega, da nam za preživetje niti ni treba hoditi v službo. Vsaj v našem okolju bi ob odločitvi, da ne bomo delali, družba in tudi nam pomembni drugi poskrbeli, da ne bi umrli od lakote, žeje ali mraza. Toda preživetje je mnogo več kot le preživetje telesa. Teorij potreb je mnogo. Nekako sta mi najbližji teorija hierarhije potreb Abrahama Maslowa in teorija izbire Williama Glasserja.

Čeprav predvidevam, da mnogi bralci poznajo vsaj eno, če že ne obeh teorij, bom na kratko opisal obe, ker jih želim povezati s problemi motivacije pri delu.

Maslow meni, da imamo potrebe razdeljene po hierarhiji. Začnejo se z najnižjimi – fiziološkimi potrebami. Šele ko je potreba, ki je nižje na hierarhični ravni, zadovoljena, se lotimo zadovoljevanja višjih hierarhičnih potreb. Sledi jim potreba po varnosti (fizični, socialni, družbeni …), sledijo pa ji potreba po ljubezni in pripadnosti, potreba po samospoštovanju, dosežkih in upoštevanju. Najvišje je potreba po samoaktualizaciji z uresničenjem najvišjih vrednot.

Glasser, ki je mnogo bolj praktično usmerjen,  Nadaljuj z branjem →