Arhiv za kategorijo: Uncategorized

Virus – statistika in resnica?

Sam sem bil še do nekaj dni nazaj zelo optimističen. Ukrepi, kot je socialna izolacija, so se mi zdeli pretiravanje in brez veze.

No, ko sem prebral članek, ki ga prilagam https://medium.com/@tomaspueyo/coronavirus-act-today-or-people-will-die-f4d3d9cd99ca , sem mnenje zelo spremenil. Členek je napisal Tomas Pueyo, mladi magister strojništva iz univerze Stanford. Po drugem branju sem vklopil svoje izkušnje iz moje raziskovalno-statistične zgodovine in naredil tudi sam nekaj izračunov. Jasno mi je bilo, da je samoizolacija edini možni način, da zaustavimo epidemijo in preprečimo zlom zdravstvenega sistema. Kako bi zlom zdravstvenega sistema lahko izgledal, slikovito opisuje priložena slika.

Po teh izračunih samo upam, da so bili nekateri ukrepi (zaprtje šol in vrtcev, javnega transporta, podjetij, ki niso vitalnega pomena za delovanje družbe) še pravočasni. Kakorkoli, v nekaj dneh se bo število obolelih povečevalo saj je zamik od infekcije do manifestacije simptomov od 5 do 14 dni. To pomeni, da je po mojih izračunih (baziranih na ocenah in faktorjih iz gornjega članka) ta trenutek v Sloveniji od 1300 do 5900 oseb. Morda teh številk ne bomo slišali, ker je vlada spremenila način testiranja in bomo slišali samo število tistih, ki so sprejetih v bolnice.

Ocenjujem da bo v 5 – 14 dneh v bolnišnicah od 200 do 1100 oseb in od tega jih bo respiratorjih od 33 do 150. Glede na zamik oz inkubacijsko dobo predvidevam, da se bo to zgodilo ne glede na to, da se javno življenje z jutrišnjim dnem ustavlja in tudi ob predpostavki, da bodo vsi ljudje to upoštevali. Upam, da se bodo uresničile optimistične napovedi saj bi po mojih najbolj pesimistični napovedi v roku 14 dni umrlo skoraj 300 ljudi, po optimističnih pa cca 10.  

In zelo si želim, da se motim in da pretiravam. Pa lep pozdrav in najboljša socialna distanca je socialna izolacija.

Coronavirus! Kako lahko s čuječim vedenjem prispevam k zmagi v tej vojni?

Je vojna preostra beseda? Mislim, da ne. Praktično čez noč se je svet spremenil. Moj urnik, prenapolnjen s predavanji, delavnicami, mediacijami… se je izpraznil in na koledarju zeva velika praznina. Vsak dan gledamo, kako se gibljejo številke obolelih in poslušamo zdravstvenega ministra tako, kot smo junija 1991 poslušali Jelka Kacina, ko je bil na TV glavni v vojni za Slovenijo. In upamo, da bo smrtnih žrtev manj, kot jih je bilo takrat. Da smo v vojni, me je hitro prepričal intervju z Dr Richardom Hatchettom, ki zelo jasno razloži, kaj lahko pričakujemo. Intervju je star že skoraj en teden (6.3.2020) in ko tole berete, se je situacija že poslabšala.

Torej, smo v vojni z virusom. Kaj lahko storimo, da lahko zmagamo? Predvsem mislim, da moramo zadevo vzeti zelo zares. Tudi če se ne vidimo v skupini, ki je po zdravstvenih statistikah ogrožena, pa ima vsak od nas stike z ljudmi, ki pa so oz bi bili ob okužbi lahko ogroženi. Če samo pomislim na svojo 92 let staro mamo, ki ima že leta težave z dihanjem, mi je jasno, da če bom nevede prinesel virus do nje, da bo to morda njena zadnja pomlad.

Kaj ima čuječnost opraviti s tem? Pod besedo “čuječnost” tu ne mislim samo meditacije in opravljanje dihalnih vaj v tišini svoje sobe (čeprav bo tudi to pomagalo). Tukaj mislim na pozorno opazovanje svojega mišljenja in vedenja.

Pri mišljenju mislim predvsem na to, kako zares vzamemo nevarnost, ki jo virus povzroča in kako smo soodgovorni za širjenje okužbe. Čeprav sem sam na začetku vzel nevarnost precej na lahko, mi je jasno, da sem s svojim vedenjem (in s posredno možnim širjenjem virusa) odgovoren ne samo za svoje zdravje ampak za zdravje svojih bližnjih. Torej je najbolje poskrbeti, da se sam ne okužim. Tu se dejansko moram spremeniti svoje vedenje. Najprej bom omejil socialne in delovne stike na minimum. Kar naenkrat vidim, da lahko sestanke opravim tudi preko telefona in Skype bo končno prišel prav.

Kaj pa vedenje? Tisti, ki ste naredili tečaj čuječnosti, se verjetno spominjate vaj raziskovanje telesa, čuječe raztezanje ali čuječa hoja. Glede na to, da tudi sam učim čuječnost, te vajo občasno opravljam. Morda tudi zaradi teh vaj vidim, kako se mnogokrat nevede z rokami dotaknem obraza, nosu, ust, oči… Skratka, kako se dotikam točk, kjer z mojih rok virus preko sluznice nevede lahko prenesem v svoje telo. Že včeraj, ko sem imel zadnjo delavnico, preden se je začel val odpovedi, sem prinesel na delavnico razkužilo, udeležence sem posedel na primerno medsebojno razdaljo. Zavestno se nisem dotikal obraza in po vsakem dotiku vrat oz. predmetov okrog sebe sem si razkužil roke. Vse to je sicer zelo majhen prispevek in verjetno med nami ni bil nihče okužen. Pa vendar. V vojni je vsak izstreljen naboj pomemben.

Kaj nam bo ta epidemija prinesla? Upam, da si bomo lahko vzeli čas zase. Upam, da bomo lahko po mesecu ali dveh rekli, da tudi če se šole, vrtci in podjetja za nekaj časa ustavijo in če nas ni v službi, da se svet še vedno vrti naprej. Upam, da se bomo v tem času, ko bomo verjetno več skupaj, z najbližjimi, bolj povezali in našli vrednost v odnosih, ki jih v vsakodnevnem hitenju in boju za dobiček in uspeh pogosto spregledamo. In seveda upam, da bomo zdravi!

Predvsem pa “Brez panike”, je rekel vojak Švejk.

Pripenjam še članek Sare Brezigar, ki razkriva, kaj se lahko iz situacije s Coronavirusm naučimo za vodenje v podjetjih.

Pogajalska Akademija 2019

V oktobru bomo v organizaciji Planeta GV začeli z novo serijo delavnic Pogajalske Akademije. Če želite reševati konflikte tako, da boste dosegli svoje, obenem pa boste ohranili odnos, vas vabim, da si ogledate kratek video, več informacij in prijavo pa najdete na spletni strani https://www.planetgv.si/pogajalska-akademija .

Na Pogajalski Akademiji se bomo naučili kako razumeti naravo konflikta, kako umiriti sebe in situacijo tako, da prevlada razum in ne čustva. Naučili se bomo osnovnih pogajalskih načel po t.i. Harvardski metodi – kako ločiti ljudi od problema, kako iskati prave globlje interese ene in druge strani, najti rešitev, ki bo ustrezala vsem vpletenim in kako uporabiti objektivna merila. govorili bomo o taktikah, strategijah, zastoju in zaključevanju pogajanj.

In vse to boste lahko uporabili tako doma kot v službi. Vabljeni!

https://www.planetgv.si/pogajalska-akademija

Naboljša sovražnika – nov film o reševanju konfliktov

Najboljša sovražnika – The Best of Enemies (2019)

Ponovno film, ki je bil posnet po resničnih dogodkih, ki so se zgodili v Ameriški zvezni državi Južna Karolina. V letu 1971 pogori osnovna šola, kjer se šolajo črnski otroci. Starši teh otrok zahtevajo, da naj se do zaključka prenove šole njihovi otroci šolajo skupaj z belimi, kar pa je za zelo rasno razdeljeno mesto nezaslišano. Za integracijo otrok v šoli se najbolj bori črna aktivistka Amy Atwater, njen največji nasprotnik pa je je predsednik lokalnega Klu Kluks Klana C.P. Ellis. Zadeva gre na sodišče toda vrhovni sodnik ki bi moral odločiti v prid integraciji se (iz strahu) odloči, da naj se meščani sami odločijo o tem in to s pomočjo postopka imenovanega »charrette«. V tem procesu so različne interesne skupine (tudi Klu Kluks Klan) s pomočjo facilitatorja oz. moderatorja predstavile svoje poglede na problematiko pa tudi svoje skrbi in strahove. Moderator pa je z dvema podpredsednikoma ta proces vodil tako, da so se med seboj slišali.

V filmu je več ključnih dogodkov, ki so se res zgodili, kot v intervjuju pravi Bill Riddick (https://www.newsobserver.com/news/local/article228417994.html), ki je vodil to desetdnevno sestankovanje zelo sprtih strani. Najprej je za podpredsednika izbral najbolj vplivni osebi najbolj sprtih strani in to Amy Atwater in C.P.Ellisa. Oba sta se na začetku upirala sodelovanju vendar, ker nista hotela, da bi o »njuni« stvari odločali drugi, sta pristala na sopredsedovanje. Pri tem pa sta seveda morala sodelovati da sta sploh lahko omogočila, da so pogledi njihove strani bili slišani. Drugi ključni moment je bil, ko je eden od črnskih aktivistov C.P.Ellisa imenoval brata, ker je je bil le ta iskren in pošten, ko je govoril o svojih skrbeh in se je z njim celo strinjal, da so nekatere skrbi realne. Stopil je čez most na njegovo stran. Poleg tega pa sta se Amy Atwatter in C.P. Ellis začela spoznavati tudi kot osebi. Oba s svojimi osebnimi težavami, ki niso med belimi in črnimi čisto nič različne. In ko C.P.Ellis spozna, za dejansko ni razlike med njimi, da bi pač vsi radi kar najboljše za sebe in svoje otroke, se zgodi dramatičen preobrat, ko ob zaključnem glasovanju pred polno občinsko dvorano raztrga svojo člansko izkaznico Klu Kluks Klana.

Film se seveda ne konča kar takoj s happy endom, vendar naj vas pomirim, da na koncu vsi preživijo 🙂 .

Dve stvari se mi zdita pri tej zgodbi zelo pomembni.

Prva je to, da samo če pridemo čez most, na drugo stran, samo če smo sposobni pogledati, kako naš sovražnik vidi to situacijo in to z njegovimi očmi, ga lahko vidimo kot človeka in ne več kot hudiča ali manjvrednega, da se z njim sploh pogovarjam. In ko sva enkrat na istem nivoju, sva sogovornika, sodelavca pri reševanju skupnega problema.

Druga stvar pa je pomembnost postopka, držanje strukture, vodenje procesa. Kako je Bill Rididick vodil ta proces je filmu sicer bolj v ozadju, vendar je Charrette proces, ko v več stopnjah različne ciljne skupine s sodelovalnimi procesi raziskujejo globlje vzroke nesoglasij in oblikujejo kar se da soglasne zaključke za nadaljnje sobivanje. Proces se uporablja pri prostorskem planiranju ali razvoju neke skupnosti, v tem primeru pa je bil uporabljen pri iskanju rešitve za šolanje otrok. (več na https://en.wikipedia.org/wiki/Charrette, https://www.canr.msu.edu/nci/ ) Podobne procese uporabljam tudi na mediacijah, kjer z Imago skupinologom lahko »sovražniki« končno povedo svoje najgloblje želje in strahove in so tudi slišani (https://imagoslovenija.si/za-terapevte/facilitatorji/). Posledica je, da so bolj odprti za predloge druge strani in da lažje popuščajo pri svojih, včasih neracionalnih zahtevah.

Torej, oglejte si ta film, pripenjam pa še povezavo na trailer. https://www.imdb.com/title/tt4807408/

Kako (se)motivirati brez višje plače

Če pomislimo na motiviranje, je pogosta asociacija zvišanje plače. Vendar pregovor pravi, da delamo za denar, za dobro idejo pa smo pripravljeni delati tudi zastonj. Celo več. Za nekaj, kar nam je pomembno, smo pripravljeni dati celo življenje.

Zakaj počnemo to, kar počnemo

To je pravzaprav ključno vprašanje. Ko na delavnicah vprašam udeležence, zakaj hodijo v službo, je najpogostejši odgovor preživetje. Mnogi dodajo, da tudi zaradi izzivov, ker imajo radi svoje delo in sodelavce, ker se mnogo naučijo, ker jim služba zagotavlja socialno varnost, moč in položaj, ker radi potujejo … Skratka, ugotovimo, da nam služba in delo ne omogočata le preživetja, ampak imata veliko več dimenzij. Včasih pridemo celo do tega, da nam za preživetje niti ni treba hoditi v službo. Vsaj v našem okolju bi ob odločitvi, da ne bomo delali, družba in tudi nam pomembni drugi poskrbeli, da ne bi umrli od lakote, žeje ali mraza. Toda preživetje je mnogo več kot le preživetje telesa. Teorij potreb je mnogo. Nekako sta mi najbližji teorija hierarhije potreb Abrahama Maslowa in teorija izbire Williama Glasserja.

Čeprav predvidevam, da mnogi bralci poznajo vsaj eno, če že ne obeh teorij, bom na kratko opisal obe, ker jih želim povezati s problemi motivacije pri delu.

Maslow meni, da imamo potrebe razdeljene po hierarhiji. Začnejo se z najnižjimi – fiziološkimi potrebami. Šele ko je potreba, ki je nižje na hierarhični ravni, zadovoljena, se lotimo zadovoljevanja višjih hierarhičnih potreb. Sledi jim potreba po varnosti (fizični, socialni, družbeni …), sledijo pa ji potreba po ljubezni in pripadnosti, potreba po samospoštovanju, dosežkih in upoštevanju. Najvišje je potreba po samoaktualizaciji z uresničenjem najvišjih vrednot.

Glasser, ki je mnogo bolj praktično usmerjen,  Nadaljuj z branjem

Intervju v Mercatorju

V podjetju Mercator že več let vodim različne delavnice, predvsem s področja pogajanj. Ena izmed aktivnosti, ki jo izvajajo v kadrovski službi so tudi intervjuji z zunanjimi strokovnjaki, ki delamo z Mercatorjem. Tako so me pred časom povabili na tak intervju in zgodil se je v petek 30.5.2014. Začeli smo ga malce nenavadno za nekoga, ki se prvenstveno ukvarja s konflikti – s citatom o ljubezni. To je bil moj predlog, ki je zbrane morda malce presenetil. Še bolj pa sem bil presenečen in ganjen jaz sam, ko je voditeljica meni pripravila presenečenje. Intervju traja dobro uro. Oglejte si ga! Če pa želite samo presenečenje pa si ga oglejte od petindvajsete minute.