Pravzaprav jih imam zelo malo. Najraje grem na sprehod s svojo ženo na polje, ki se razteza za našo hišo. Takrat se ogromno pogovoriva in to nama da moči in veselja za naprej. Rad se vozim s kolesom. V Poleti leta 2008 sva z ženo prekolesarila Mozartovo kolesarsko pot – Mozartradweg – kakšnih 320 km okrog Salzburga. To pot sem opisal tudi v dnevniku, ki ga lahko naložite>>  Mozartradweg . To mi je bilo v veliko veselje, čeprav me je še en mesec potem bolela rama.

Več o najinih poteh si lahko preberete v potopisih, ki jih občasno objavim.  Potopisi

Za svojih 50 let sem si zaželel lezikolo, pravzaprav lezitricikel. Kaj je to?  Kolo, kjer ležiš, kjer te tudi po dolgi vožnji ne boli ne rit, ne roke, ne vrat… skratka kolo za lene. No pa ne preveč, saj moram tudi na tem kolesu poganjati pedala. Amapk tako kot me je po Mozartovi kolesarski poti bolela rama, me sedaj nič več ne boli. Leta 2012 sva se z ležečkoti, kot jih ljubkovalno imenujeva, odpravila iz Slovenije v Nemčijo. V prvi etapi sva prispela do Nuernberga, kar je cca 700 km, v drugi pa od Nuernberga do Berlina, kar je dodatnih 900 km. Cilj nama je, da postopoma prikolesariva do Severnega morja. Če koga kaj več zanima o ležečih kolesih naj gre na www.udobnoposvetu.si .

Sedaj – približno od svojega 51 rojstnega dne – dokaj redno tečem. To me umiri, sprosti in mi da nove energije. Rad tudi fotografiram, vendar kaj, ko sedaj, ko imam digitalni aparat, slik (razen na ekranu) skoraj nihče ne vidi. Včasih sem se ukvarjal tudi z oblikovanjem različnih okrasnih izdelkov iz gline, risal sem z oljnimi pasteli… sedaj pa si kar ne vzamem več časa za to.