Arhiv za kategorijo: Razmišljanja

Zrcalce zrcalce…

Na konferenci Slovenske Coaching Zveze sem imel prispevek o uporabi tehnike zrcalnjenja v coachingu. Zrcaljenje je tehnika, ki izhaja iz terapevtskih vod, uporabna pa je pravzaprav povsod, kjer želimo doseči razumevanje med ljudmi. Na to temo sem napisal članek, ki ga pripenjam spodaj. Zelo priporočam vsem, ki se ukvarjate z vodenjem – pa naj bo to v službi ali pa “samo” vodenjem družine.


Zrcalce, zrcalce v coachu povej, k’teri odgovor me pelje naprej!

Mirror, mirror in my coach, Let me see the right approach!

Rudi Tavčar

Povzetek

Coachi smo znani po tem, da postavljamo vprašanja, čeprav klienti pridejo k nam z upanjem, da jim bomo mi dali odgovore na njihova vprašanja. V mnogih terapevtskih in coaching smereh pa velja načelo, da ko klient postavi vprašanje, da je večji del odgovora že v njem. Samo do tja se mora še dokopati ali ga sprejeti.

Ena od tehnik, ki pomaga da klient pride sam do svojega odgovora na lastno dilemo je metoda zrcaljenja ali povzemanja. Na prvi pogled je to ena najbolj preprostih metod, ki pa ima mogočne učinke. Žal pa je po našem mnenju ta tehnika včasih prav zaradi te navidezne preprostosti neupravičeno zapostavljena. Iz izkušenj pri šolanju Imago terapevtov in facilitatorjev pa vidimo, da je zrcaljenje/povzemanje tudi za terapevte lahko zelo težak zalogaj. V Imago terapiji je zrcaljenje temelj zavestnega dialoga, ki je osnovno orodje v Imago terapiji. Iz tega se je razvilo več procesov, kjer je povzemanje oz zrcaljenje in dajanje iztočnic uporabljeno tako v procesu individualnega kot skupinskega coachinga.

V prispevku smo pregledali glavne prednosti, ki jih tako za klienta kot tudi za coacha prinaša tehnika zrcaljenja/povzemanja. V zrcaljenju/povzemanju vidimo sledeče prednosti:

  • Jača zaupanje med klientom in coachem.
  • Usmeri pozornost coacha h klientu proč od morebitnih lastnih zgodb ali dajanja rešitev.
  • Pomaga coachu in klientu poenotiti razumevanje problema.
  • Pomaga klientu razumeti situacijo in artikulirati lastno vprašanje.
  • Odpre oz zmehča morebitne čustvene blokade.
  • Pomaga klientu v poglabljanju procesa introspekcije da sam pride do spoznanj o sebi in da pride do odgovorov.
  • Utrdi razumevanje lastnega spoznanja.

V drugem delu prispevka smo opisali uporaba zrcaljenja/povzemanja s pomočjo iztočnic v različnih situacijah coachinga. Najprej v coachingu z eno osebo nato pa v coachingu v skupini. Opisali smo uporabo zrcaljenja/povzemanja v nekaj variantah skupinskega coaching, ki izhajajo iz Imago terapije: “Communologue oz Skupinolog, Communoflection oz Skupinofleksija in Communolution oz Skupinorešitev.”

Ključne besede: coachinig, zrcaljenje, povzemanje, zavestni dialog, Imago terapija Nadaljuj z branjem

Dva filma o pogajanjih: Ugrabitev – Kapringen in Kapitan Phillips – Captain Phillips

Tokrat vam pošiljam opis dveh filmov na isto temo toda z zelo različnim pristopom. V obeh filmih smo priča pogajanjem z ugrabitelji tovorne ladje, toda način prikaza in seveda tudi pogajalski stil ter končna rešitev pa se med Danskim in Ameriškim filmom (ki je bil posnet po resničnih dogodkih) zelo razlikujeta.

Prvi je film Ugrabitev – Kapringen.

Danski film iz leta 2012 prikazuje pogajanja med direktorjem oz. solastnikom ladjarskega podjetja in Somalijskimi pirati, ki ugrabijo eno od njihovih ladij. Običajno se takih pogajanj lotijo profesionalni pogajalci, ljudje, ki niso osebno in tudi čustveno vpleteni v dogajanje. Namen piratov ni pobiti posadko ampak pobrati odkupnino in oditi. Toda čustveni pritiski – tako na posadko, kot na pogajalce se tekom filma stopnjujejo in nekje na sredini filma ne vemo več, kako se bo zadeva končala. Pogajanja tečejo v trojčku med lastnikom podjetja, ugrabljenim ladijskim kuharjem in prevajalcem, ki je na strani ugrabiteljev. Film prikazuje preobrate v skoraj štirimesečnih pogajanjih. Pogajanja se začnejo z zelo ekstremnimi ponudbami z  ene in druge strani. Koraki približevanja so zelo zelo postopni. Po skoraj dveh mesecih se pirati in posadka skoraj spoprijateljijo ko skupaj ujamejo ribo. Hrana in pijača zbližata še tako oddaljena stališča. Vendar to ne traja dolgo. Nesoglasja med pirati na eni strani pa tudi med nadzornim svetom in direktorjem, ki se pogaja za izpustitev začenjajo najedati moralo vseh. Izčrpavanje pa je taktika, ki pobere visok davek na vseh treh straneh. Napetost stopnjujejo čustveni pa tudi konkretni fizični pritiski na posadko in zadeva skoraj uide iz rok. Včasih se vmes vprašamo, ali je pogajanje res še smiselno oz če ni cena uspeha z zavlačevanjem pogajanj postala previsoka. Zadnja ponudba je zelo osebna. In deluje. Toda kot običajno, tu še ni konec filma. Oseben film, ki se te globoko dotakne. Upam, da ne bom nikoli v taki situaciji, kot katerikoli izmed treh glavnih pogajalcev tem filmu.

Ugrabitev – Kapringen  https://www.imdb.com/title/tt2216240/?ref_=nv_sr_1

Drugi je fim Kapitan Phillips – Captain Phillips.

Ameriški film iz leta 2013 je posnet po resničnih dogodkih ugrabitve Ameriške tovorne ladje MV Maersk Alabama v letu 2009. To je bila prva ugrabitev ameriške ladje v zadnjih 200 letih (in mislim, da glede na izid v filmu, tudi zadnja). Če so se Danci pogajali skoraj štiri mesece se tokratna zgodna odvije v manj kot štirih dneh. Tokrat se ugrabitelji – zopet Somalijci soočijo s kapitanom, ki ga igra Tom Hanks in z ameriškimi marinci. Že to nam da vedeti, da je tukaj pogajalski stil bistveno drugačen. Američani se ne pogajajo. No, ni čisto res. Kapitan Phillips in vodja piratov se pogajata preko celega filma in film je napet oz začetka do konca. Kljub strelskemu obračunu na koncu pa je daleč od »ameriške streljačine«. V filmu je prikazanih več taktik. Vidimo, da blefiranje sicer deluje, vendar samo kratek čas. Zavajanje z napačnimi  informacijami, preplavljanje z nepomembnimi informacijami, lažne sledi… vodijo pirate v napačne smeri in jih s tem čustveno in fizično izčrpajo. Vidimo, kako je sodelovanje, priprava in razumevanje med člani istega tima pomembno za uspeh. Američani so tu mnogo bolj organizirani in korak po korak slabijo drugo stran, ki je nato prisiljena k umiku. Druga stran ima sicer formalno moč – orožje v rokah, medtem ko imajo mornarji v rokah poznavanje lastnega terena – svoje ladje, kar obrnejo v svoj prid. Film tudi odlično pokaže vse plati, tudi logiko, ki je v ozadju Somalijskih piratov, tudi njihove osebne dileme, notranje boje in pritiske zaradi katerih ne morejo odnehati in so pripravljeni iti do konca.  Žal neusklajenost v timu ter neupoštevanje dejstev in slepljenje samega sebe privede pirate do točke, kjer ni več vrnitve. In takrat so pripravljeni iti do konca, kar jim da dodatno moč. Film se konča klasično ameriško vendar je učna ura pogajanj in da veliko snovi za razmislek o pogojih življenja v globaliziranem svetu.

Kapitan Phillips – Captain Phillips https://www.imdb.com/title/tt1535109/?ref_=nv_sr_1

 

Kako (se)motivirati brez višje plače

Če pomislimo na motiviranje, je pogosta asociacija zvišanje plače. Vendar pregovor pravi, da delamo za denar, za dobro idejo pa smo pripravljeni delati tudi zastonj. Celo več. Za nekaj, kar nam je pomembno, smo pripravljeni dati celo življenje.

Zakaj počnemo to, kar počnemo

To je pravzaprav ključno vprašanje. Ko na delavnicah vprašam udeležence, zakaj hodijo v službo, je najpogostejši odgovor preživetje. Mnogi dodajo, da tudi zaradi izzivov, ker imajo radi svoje delo in sodelavce, ker se mnogo naučijo, ker jim služba zagotavlja socialno varnost, moč in položaj, ker radi potujejo … Skratka, ugotovimo, da nam služba in delo ne omogočata le preživetja, ampak imata veliko več dimenzij. Včasih pridemo celo do tega, da nam za preživetje niti ni treba hoditi v službo. Vsaj v našem okolju bi ob odločitvi, da ne bomo delali, družba in tudi nam pomembni drugi poskrbeli, da ne bi umrli od lakote, žeje ali mraza. Toda preživetje je mnogo več kot le preživetje telesa. Teorij potreb je mnogo. Nekako sta mi najbližji teorija hierarhije potreb Abrahama Maslowa in teorija izbire Williama Glasserja.

Čeprav predvidevam, da mnogi bralci poznajo vsaj eno, če že ne obeh teorij, bom na kratko opisal obe, ker jih želim povezati s problemi motivacije pri delu.

Maslow meni, da imamo potrebe razdeljene po hierarhiji. Začnejo se z najnižjimi – fiziološkimi potrebami. Šele ko je potreba, ki je nižje na hierarhični ravni, zadovoljena, se lotimo zadovoljevanja višjih hierarhičnih potreb. Sledi jim potreba po varnosti (fizični, socialni, družbeni …), sledijo pa ji potreba po ljubezni in pripadnosti, potreba po samospoštovanju, dosežkih in upoštevanju. Najvišje je potreba po samoaktualizaciji z uresničenjem najvišjih vrednot.

Glasser, ki je mnogo bolj praktično usmerjen,  Nadaljuj z branjem

Motivacija – ali je res vse samo v korenčku in palici

Pred nekaj dnevi sta bila pri naju z ženo na obisku in prenočevanju dva od najinih vnukov. Imeli smo zelo aktivno popoldne, saj se vnukom, ko pridejo »na počitnice k atu in mami«, zelo posvetiva. Raziskovali smo gozd za hišo in postavljali kočo na jasi. Oba sta vlačila težke veje in ko je padel mrak, sem ju komaj odtegnil od dela. Nato pa sta ste se lotila kock v dnevni sobi. Ko se je bližal čas za večerjo in odhod v posteljo, sem vzgojno začel spodbujati moja pet- in sedemletna vnuka in vnučko, da pospravita kocke, s katerimi sta se igrala. Čeprav so bile kocke bistveno lažje od težkih vej v gozdu, sta bila takoooo utrujena, da kocke niso in niso šle v škatlo. Seveda. Le malo otrok uživa v pospravljanju kock. Tedaj pa je zadevo rešila moja žena z odločno izjavo, da ko bodo kocke pospravljene, pride na vrsto risanka, potem pa palačinke. Oba vnuka sta se zapodila med kocke in dnevna soba je bila (sicer malo tudi z mojo pomočjo) hitro pospravljena.

Predvidevam, da ste se številni od vas že kdaj znašli v taki ali podobni situaciji. Res je tudi, da je včasih uspeh večji, drugič manjši. Pa poglejmo, česa nas gornja zgodba lahko nauči o motivaciji na splošno in še posebej za delo v službi.

Dve dimenziji motivacije

Motivacijo lahko razdelimo v osnovi po dveh dimenzijah. Motivacija je po prvi dimenziji lahko pozitivna ali negativna. Ko smo motivirani pozitivno, pomeni, da delamo nekaj zato, da se približamo nekemu zaželenemu cilju. Z negativno motivacijo pa imamo v mislih situacijo, ko se želimo nečemu – predvidoma neprijetnemu (kazen, škoda …) – izogniti. Druga dimenzija se nanaša na vir motivacije. Vir motivacije je lahko zunaj nas ali pa v nas. Zunanja motivacija pomeni, da nekdo drug želi, da nekaj naredimo, medtem ko notranja motivacija pomeni, da želimo nekaj narediti sami, morda zaradi lastnih vrednot ali pa samo zato, ker to radi delamo.

Pogosto motivacijo označujemo tudi s prispodobo korenčka in palice. S tem mislimo na nagrado ali kazen, ki nam jo nekdo drug da za dobro ali slabo opravljeno delo. Torej bi korenček in palico lahko dali med zunanjo motivacijo. Če pogledamo situacijo z mojimi vnuki, bi za risanko in palačinke mirno lahko rekli, da predstavljajo veliko porcijo korenja, ki je hipno delovala. In upam, da bo še kdaj. Nadaljuj z branjem

Samega sebe nosim s seboj

Čeprav je ta stran namenjena bolj poslovnim zadevam, pa vendar občasno objavim tudi kaj osebnega ali pa kaj takega, kar ni iz poslovnega sveta pa vendar vpliva na naše delo. In ker trdno stojim za izjavo v naslovu da samega sebe nosim s seboj,  se mi je zdelo primerno, da objavim povezave na dva webinarja, ki sem jih imel pred kratkim. Eden se nanaša na spolnost, drugi pa na odnose, ki jih imamo s starši. Kaj ima to opraviti z našo delovno učinkovitostjo? Večkrat sem že slišal izjavo: “Ko grem v službo pustim domače zadeve doma.” Toda iskreno se vprašajte, ali res to lahko storite. Jaz zelo težko. Tako vse, kar se dogaja tudi doma, vpliva na naše delo. Ste se skregali z očetom ali mamo? Ste nepotešeni v spolnosti? In nato ste zoprni v službi. To je malo provokacije, malo pa mislim tudi zares. Vabim vas, da si ogledate spodnja webinarja. Vodila jih je Janja Urbančič s portala www.socuten.si. Prvega sem imel sam, drugega pa skupaj z ženo.

 

Konflikt naš vsakdanji

Za časopis ene od naših zavarovalnic sem napisal članek o konfliktih. V  članku povzemam nekaj načel, ki smo jih obdelali na delavnici o konfliktih.


Konflikt naš vsakdanji

Rudi Tavčar

Nedavno tega sem na seminarju v nekem podjetju vprašal, kdo ima rad konflikte. Udeleženci so me debelo gledali, nekateri so se smejali, nekateri zmrdovali… Le kdo lahko postavi tako čudno vprašanje, ko pa vendar  vsi vemo, da konfliktov nihče ne mara.

Seveda, verjetno si res večina od nas ne želi konfliktov v življenju. Tudi jaz sem si dolgo želel, da bi, sploh v odnosu do svoje žene, živel kot v pravljici – srečno in brez prepirov do konca svojih dni. Žal pa je to utvara. Konflikti so v življenju neizbežni. Ko stopamo z nekom v odnos, prej ali slej zadenemo na potrebe drugega, ki so v nasprotju z našimi potrebami. Prej ali slej nekdo nekaj reče ali naredi, kar nam onemogoči, da bi mi lahko dobili tisto, kar si želimo. In konflikt je tu. Telo nam odreagira, srce nam začne hitreje biti, globlje začnemo dihati, stisne nas v želodcu. Potem pa izbruhnemo in kaj hitro izrečemo ali naredimo kaj takega, za kar nam je potem žal. Ali pa se umaknemo, utihnemo, zmrznemo, … in potem se začnejo tihi dnevi. Toda ne ena ne druga reakcija ne reši konflikta. Nato na vse skupaj počasi malo pozabimo in potem začnemo znova.  

Verjetno so nam take ali podobne situacije vsem poznane. Dogajajo se nam tako v službi, s sodelavci, strankami… še pogosteje pa doma v odnosu s tistimi, ki so nam najbližje, ki jih imamo najraje.  Seveda je logično, da se malokdo veseli takih situacij, ki so boleče in, če se ponavljajo, lahko dolgoročno ranijo ali celo porušijo odnose. Zato se konfliktov izogibamo, jih želimo preprečiti, pomesti pod preprogo, se delati, kot da je vse v redu….ali pa spremeniti drugega in ga prepričati da nima prav. Toda tako eno kot drugo vedenje dolgoročno zopet pripelje do tega, da konflikt priplava na površje in ples se začne znova.

Kaj lahko storimo, da prekinemo ta boleči vzorec vedenja? Odgovor je tukaj zelo nenaraven in ni spontan. Predvsem začnimo gledati na konflikt kot na nekaj, kar je priložnost za rast. V konfliktu se soočita dve različni resnici, ki sta za vsakega od udeležencev stoodstotno resnični. Saj veste, ena in ista situacija, celo predmet, če ga gledamo z druge strani ali v drugačni svetlobi, bo drugače izgledal. Tako nam konflikt da možnost, da preverimo svoje vrednote, svoja prepričanja, želje, svoja vedenja… in jih pogledamo z očmi drugih. Vidimo se namreč lahko samo v zrcalu. In to zrcalo so nam ljudje, s katerimi smo v odnosih. In to, kako nas doživljajo je naše zrcalo, ki nam da možnost, da preverimo svojo sliko o sebi, drugih in svetu. Ali sem res tak, kot me on vidi? Ali to moje vedenje res tako zveni v svetu moje žene ali sodelavca? Kako to vliva na moje okolje? In prav soočanje različnih mnenj, ter seveda nato zavestno iskanje skupnih rešitev, je gonilo razvoja. Ne samo osebnega ampak gonilo razvoje družbe. Če ne bi bilo konfliktov, bi že danes živeli v jamah. Ker pa smo se ljudje naučili poslušati in razumeti resnico drug drugega, opazovati ob tem sebe, svoja vedenja in prepričanja, ter znali s sodelovanjem najti rešitev, ki na koncu zadovolji tako enega kot drugega, smo danes to kar smo.

Seveda pa to ni vedno lahko. Da to zmoremo si moramo najprej znati umiriti krvoločne leve in tigre v nas oz spodbuditi prestrašene želve, da pogledajo ven iz oklepa. In že samo zaveza, da v odnosu ravnamo spoštljivo, da ne bomo storili ničesar takega, kar bi lahko drugega ranilo in poškodovalo odnos, je lahko prvi korak. Odločimo se, da ko bomo začutili, da se nam pritisk dviguje, naredi pavzo. V tej pavzi se vprašajmo, kaj se v meni dogaja, kaj bi najraje storil ali rekel in kaj bo to dolgoročno naredilo drugi osebi oz odnosu. In če bo nam odgovor ne bo všeč, si postavimo drugo vprašanje in to je, kaj lahko sedaj storim drugače, in to tako, da bom ohranil odnos. In najboljši odgovor, ki se ga lahko iz svojih terapevtskih in osebnih izkušenj spomnim je, da lahko drugi strani rečemo: »Povej mi več!« Žal je pa to najtežje, kar lahko v tem trenutku, ko bi najraje napadli ali pa kar utihnili, storimo. Vendar je to najbolj konstruktivno. Svoje videnje situacije, svoje občutke, čustva, svojo resnico dajmo za nekaj trenutkov ali minut na stran in poslušajmo drugega. In poslušajmo ga tudi če bo govoril (za nas) totalne neresnice in neumnosti. In ko bo povedal svoje, dodajmo, da vidimo, kako je to za njega pomembno ali kako je to za njega zares težko. Velika verjetnost je, da se bo pomiril in da bo potem vsaj malo pripravljen poslušati tudi nas.

Res je tak način vedenja v konfliktu nespontan, toda to je skoraj edini način, da drug drugega slišimo in da lahko vstopimo v svet drug drugega in da razumemo različne resnice. In morda bomo počasi celo verjeli, da je resnic lahko več. In ne samo to. Morda bomo lahko celo spoznali, da lahko sodelujemo in  živimo s človekom, ki svet vidi drugače kot mi. Da pa to dosežemo, je pa poleg tega, da sprejmemo možnost, da je na svetu več resnic, potrebno verjeti še nekaj. Predvsem to, da so vsi ljudje dobri, da so tudi tisti, ki delajo slabe stvari,  v svojem bistvu dobri, da pa delajo to kar delajo, zaradi notranjih bolečin, katerih razlog največkrat nismo mi. In drugi pogled ki nam omogoči tako »nenaravno« vedenje v konfliktu je, da se zavedamo, da smo na nekem globljem nivoju vsi ljudje, vsa živa in neživa narava, med seboj povezani. Lahko temu rečemo energija, ljubezen, Bog… ampak karkoli storimo v enem odnosu, se to prej ali slej pokaže na globalnem nivoju in prej ali slej se to vrne nazaj k nam.

In če se v vsakem odnosu zavestno trudimo za spoštovanje, sočutje, ljubezen…, potem smo že naredili prvi korak. In vsak nadaljnji korak nas bo pripeljal ne samo bliže boljšim odnosom v družini in na delovnem mestu, ampak, pa naj zveni še tako osladno, bliže k miru in ljubezni na vsem svetu. Tako, sedaj pa kar na delo!

»Lovite sodelavce« na pozitivnih vedenjih

Pred kratkim so me iz zavarovalnice Triglav prosili za intervju v internem glasilu o pohvali na delovnem mestu. Z veseljem sem jim odgovoril na vprašanja. Moje odgovore so objavili kot del širšega prispevka. Spodaj objavljam intervju v prvotni obliki.

»Lovite sodelavce« na pozitivnih vedenjih

Rudi Tavčar, univ. dipl. psih., MBA

• Zakaj ljudje potrebujemo pohvalo tudi na delovnem mestu?

o V nas so genetsko »zapečene« potrebe po tem, da smo sprejeti, ljubljeni, spoštovani, da se počutimo kompetentne, sposobne … Vse to dobimo s pohvalo. Ko nas vodja pohvali, s tem najprej vemo, da nas je opazil. No, to da nas je opazil, vemo tudi, ko nas kritizira (smeh), vendar ko nas pohvali, vemo, da ceni nas ali naše vedenje. S tem nam da vedeti, da je to, kar počnemo, pomembno, da smo mu pomembni in da mu ni vseeno za nas. Tako se dvigne občutek naše lastne vrednosti, poveča se motivacija in imamo tudi več energije za nadaljnje delo. Raziskave podjetja Gallup, ki jih izvajajo že desetletja, jasno kažejo, da je eden najboljših elementov za napovedovanje uspešnosti zaposlenih, Nadaljuj z branjem

“Saj denar je dober, a ni dovolj za motivacijo delavca”

S tem napovednikom so na Valu 202 naslovili oddajo Nedeljski gost, v kateri je Danila Hradelj Kupljen 6.9.2015 naredila intervju z menoj. Imel sem že veliko intervjujev vendar imam občutek, da se ni še noben novinar tako dobro pripravi na pogovor z mano. O meni je vedela stvari, ki sem jih že sam pozabil 🙂

Če vas zanima, lahko intervju slišite TU>>

Dopust je čas za odklop. Ga zmorete?

V reviji Naša lekarna so me prosili za intervju na temo stresa, dopusta in kako naj se odklopimo iz vsakodnevnih obveznosti. Nastal je članek, ki ga lahko naložite s klikom na spodnjo povezavo.

Dopust je čas za odklop. Ga zmorete?

Spodaj pa samo kratek izvleček: »Ljudje potrebujemo za skladno delovanje um, telo, čustva in duhovnost. Potrebujemo delo in tudi stres, ki nam ga dajejo umski in situacijski izzivi, saj s tem rastemo. Potrebujemo fizične napore, ki skupaj s fizičnim počitkom ohranjajo telo zdravo in v formi. Potrebujemo zabavo, veselje, dobre odnose, ki nas ohranjajo čustveno stabilne. Potrebujemo pa tudi duhovno poglabljanje v tisto, kar nam je sveto, saj bomo le tako ohranili smisel svojega življenja. Če tega ni ali če je samo ena od teh komponent okrnjena, bo naše življenje v nekem trenutku preprosto padlo iz ravnotežja in sledile bodo življenjske polomije. In dopust je prekrasna priložnost za to, da pogledamo vase in naredimo nekaj za dolgoročne spremembe v našem življenju.«