Arhiv za kategorijo: Razmišljanja

Moj test na koronavirus in film Čudoviti um

Bil sem testiran na koronavirus. Včeraj. Rezultata še nimam. Poklicali me bodo v štiriindvajsetih urah če sem pozitiven. Ni še štiriindvajset ur in sedaj čakam. No, ne sedim ves prestrašen v kotu in ne trepetam pred rezultatom. Prepričan sem, da bom negativen in da klica ne bo. Prehlad je. Grgram žajbelj, ližem tablete proti bolečinam v grlu, toda med inhalacijo eteričnega olja pa imam čas razmišljati in v glavi se mi vrtijo najrazličnejši scenariji.

Kaj ima to veze s filmi o pogajanjih? Počasi! Prišli bomo do filma Čudoviti um, kjer je opisano življenje Johna Forbsa Nasha, ki je v slavnem Nashevem ravnotežju izračunal, da se sodelovanje bolj izplača kot tekmovanje. Če koga ne zanima kaj je bilo z mojim testiranjem, naj preskoči zgodbo in gre takoj na zaključek.

Za vse, ki pa vas zanima pa najprej moja zgodba in razmišljanja o preventivi, ki so me pripeljala do tega, da vam danes pošiljam povezavo do filma Čudoviti um.

Pred štirimi dnevi me je začelo boleti grlo, naslednji dan sem malo smrkal vendar sem preventivno poklical zdravnico. Svetovala mi je, naj ostanem doma, brez osebnega stika z ljudmi. Odpovedal sem predavanja in nekaj coachingov. Slabo sem spal, bolečine v grlu so bile že zelo neprijetne. In naslednji dan me je naročila na testiranje ki je bilo včeraj, torej četrti dan po nastopu prvih simptomov (ki sicer res niso bili najbolj tipični za COVID-19).

Razmišljam, kje bi se lahko okužil. Umivam si roke, nosim masko v javnosti, celo na sestankih, Ko pridem iz trgovine ali s sestanka si v avtu razkužim roke z razkužilom, ki ga imam v avtu… Kje??? Seveda pa imam stike z otroki in vnuki (ki so tudi smrkavi), srečam se s prijatelji in seveda sem tam brez maske. Bil sem na dveh pogrebih, ljudem sem izrekal sožalje… Toda moj optimizem se ne da. Imam močan imunski sistem in čeprav sem že preko šestdeset, se ne prištevam v ogroženo skupino (žena pravi, da imam tu slepo pego). Imam pa še očeta in mamo in oba sta stara preko devetdeset. Če zboli kateri od njiju, bo po njem. Ne želim biti prenašalec virusa. Tako računam, kdaj sem ju zadnjič obiskal.

Morda bi bilo pa vseeno bolje, če bi sedaj zbolel. V družini ene od kolegic so zboleli vsi že v marcu in pravi, da sploh ni bilo hudo. Saj če je to vse, kar mi bo koronavirus naredil, nekaj dni zelenega smrkanja in bolečin v grlu, se da preživeti. In potem imam zadevo rešeno vsaj za nekaj mesecev. Toda to pomeni vsaj še 14 dni karantene po zadnjem negativnem testu. Izguba dela zame, prestavitev večjega izobraževalnega projekta ki ga delamo z desetimi kolegi in ga bomo morali prestaviti na … na kdaj? Na čas, ko ne bo nihče od nas bolan ali ko bo virus izginil. Le kdaj bo to? Mož od prijateljice z drugega konca Slovenije pa ravno sedaj preživlja sedmi dan infekcije s koronavirusom. Imajo ga v izolaciji, ponoči opazujejo frekvenco dihanja, bolečine… Strah jo je in pravi, da jim ni lahko. Morda je le bolje, če ne zbolim za koronavirusom prav zdaj.

Dopoldan sem imel coaching preko interneta. S tem klientom delava na tak način že od marca. Brez problema. Vem, da bom moral del aktivnosti, če že ne vse delo, prestaviti na »on line«. Kako bi pa delal prej. Pred pol leta mi v taki situaciji še na misel ne bi prišlo, da bi ostal doma. Vzel bi Coldrex ali nekaj podobnega in bi predaval po Sloveniji. In veselo bi trosil viruse oz karkoli že med predavanji poleg mojih ognjevitih in pametnih besed še prihaja iz mojih ust.

Malo pred začetkom epidemije, konec februarja ali začetek marca, mi je kolegica, s katero sodelujem in jo imam včasih za preveč previdno, rekla, da bo čez štirinajst dni ali čez en mesec pri nas tako, kot je bilo takrat v Italiji. Kaos, prenatrpane bolnišnice, ljudje umirajo… Nisem ji čisto verjel. Potem pa sem šel čez nekaj dni računat trende iz aktualnih podatkov, ki so bili na voljo pri nas in v svetu. Zopet se je v meni zbudi tisti Rudi, ki je kot študent vodil vaje pri predmetu Statistika za psihologe. Našel sem nekaj modelov, jih malo poenostavil glede na omejene podatke in glej ga šmenta. Morda ima pa ta moja pesimistična kolegica res prav? K sreči se moj najbolj pesimističen izračun ni realiziral ker smo že prej doživeli »lock down«.

Potem pa afere, protesti, teorije zarote, gospodarska kriza… Bi vse to lahko preprečili? Verjetno zelo težko. Morda, vendar je nesmiselno biti general po bitki. Bomo lahko preprečili, da se nam to zgodi še enkrat in to morda še v hujši obliki? Če bomo pametni, lahko. Danes sem prebral v Delu kolumno dr. Alojza Ihana z naslovom Nagobčniki in verige. V njem je zelo jasen in direkten. Morda vam še ni jasno, kako bom tole pripeljal do Johna Nasha in filma Čudoviti um? Potrpite in preberite najprej nekaj Ihanovih citatov:

»Žal se uporniki ne zavedajo, da je virus med nami in je njegov potencial kuženja tak, da bo brez preventive v enem mesecu ponovno ustavil naše družbeno in gospodarsko življenje.

Če se torej delamo, da v »nerizični družbi mladih in zdravih« ni nevarne epidemije in ne potrebujemo preventive, se bo v nekaj tednih začelo množično umiranje starostnikov v DSO-jih in bo zastalo delo v bolnišnicah, saj nihče ne bo prevzel odgovornosti za pacienta, ki bo med zdravljenjem v bolnišnici verjetno dobil še covid-19, da ne govorim o imunosuprimiranih in onkoloških pacientih.

Glavni problem ostaja dejstvo, da večina ljudi ni imuna proti virusu, zato je brez protivirusnih ukrepov v kratkem času lahko okuženih nekaj deset odstotkov ljudi, v neugodnih razmerah (množične prireditve) celo več kot polovica (Bergamo). Sezonska gripa, na primer, nima potenciala, da bi za njo obolelo kaj dosti več kot deset odstotkov ljudi, ker so ostali nanjo odporni zaradi ostankov imunosti iz prejšnjih sezon. In sezonska gripa vsaj za petino populacije, ki resneje zboli za covidom-19, še zdaleč ni tako težka bolezen.

Zato so povsod, kjer se je z novim koronavirusom v kratkem času okužilo več kot 5 odstotkov ljudi, okužbe vdrle tudi v bolnišnice in domove za starejše ter povzročile ogromne težave. Govorjenje o tem, da je treba zaščititi pred okužbo samo ranljive, je zgolj teoretiziranje, saj tega še nikjer niso znali izvesti. Žal. Družba ni zapor iz ločenih celic, nerizični deli populacije so pomešani z rizičnimi, delajo v bolnišnicah in DSO-jih ali obiskujejo te ustanove, in ne pozabimo večgeneracijskih družin in družinskih srečanj …«

Ob tem mi je nerazumljivo tarnanje nad izgubo svobode, nad tem, da se bomo pod masko zadušili in da nam vlada nadeva nagobčnike. Sam sem že govoril nekaj ur z masko in po nekaj minutah sem pozabil, da jo imam na sebi. Mislim, da gre tukaj predvsem za miselno naravnanost. Danes sem se pogovarjal s to svojo »preveč pesimistično« kolegico, ki mi je rekla, da če nekdo verjame, da ga maska duši, ga bo pač dušila. Vendar je takoj dodala, da tudi med zdravstvenim osebjem ki med operacijami pogosto več kot osem ur nosijo maske, še niso našli nobenega, ki bi se zadušil.

Kako spraviti Nashevo sodelovanje v prakso? Preberimo še nekaj misli dr. Alojža Ihana:

»Zato se je namesto o nagobčnikih, tej (samo)razkrivajoči metafori skrajnega egoizma, bolj smiselno pogovarjati o človeški verigi solidarnosti. Moč solidarnosti je v tem, da z zelo malimi vložki posameznika dosežemo velike učinke – če smo solidarni vsi. Edina solidarnost, ki se v času povečane nevarnosti širjenja epidemije pričakuje od vsakega človeka, je zgolj to, da v druge ljudi ne pljuva kapljic svoje sline in ne prši svoje nosne sluzi! To je vsa umetnost osebne protivirusne preventive, virus namreč potuje prek kapljic sline in nosne sluzi, in če kdo enači osebno svobodo s pravico do pljuvanja v druge, bi se moral zamisliti nad sabo.

Tehnična izvedba preventive slinjenja in smrkanja v druge ljudi je enostavna:

1. Umivanje rok in pri kritičnih opravilih tudi razkuževanje, ker ima vsak človek zaradi nezavednih gibov brisanja nosu in obraza na rokah lastno slino in sluz.

2. Distanca oziroma previdnost pri stikih z drugimi ljudmi – zakaj med epidemijo izpostavljati sebe in svoje družinske člane, če to ni nujno.

3. Uporaba zaščitne maske v zaprtih prostorih, kjer ne moremo prakticirati distance. Maska je fizični zaslon za našo slino in sluz, zato je kakršnakoli maska boljša od pljuvanja kapljic sline v ljudi. Ni treba, da kirurška maska, ki jo nosimo, zadrži posamezne viruse, ti so količinsko veliko manj pomembni za okužbo kot ogromne količine virusov v kapljicah sline in sluzi. Zato je dovolj zadržati svojo slino in nosno sluz, da obojega ne pršimo v druge ljudi, in praksa kaže, da v tem primeru epidemija izgubi največji del moči.

Vsem nam je prijetneje biti brez maske kot z njo, ampak vseeno je človeško in solidarno žrtvovati nekaj udobja za pravico zdravstveno ranljivih do svojega življenja in pravico družbe, da živi brez zaustavljanja šol in bolnišnic ter javnega prometa in velikih delov gospodarstva. Kdor misli nasprotno, je verjetno premalo zrel, da bi ga bilo mogoče prepričati o čemerkoli razumnem.«

Sodelovanje je torej rešitev. In sedaj pridemo do filma. John Forbes Nash, ki ga skoraj vedno omenim na svojih predavanjih, je izračunal in za to tudi dobil Nobelovo nagrado iz ekonomije, da se sodelovanje na dolgi rok bolj izplača kot tekmovanje. https://en.wikipedia.org/wiki/Nash_equilibrium  To je osnova vseh sodelovalnih pogajanj in na tem temelji teorija iger in Harvardska metoda pogajanj, ki jo učimo na delavnicah https://www.planetgv.si/clanki/psihologija-pogajanj/ . Kako je sodelovanje pomembno, predvsem v težkih časih se premalo zavedamo, sploh ob vseh delitvah, ki nas prežemajo vse bolj in bolj v zadnjih letih. To je sicer že druga tema, vendar solidarnost je možna tudi, ko se zberejo zelo ljudje z zelo različnimi vrednotami, če so le pošteni in imajo skupno dobro v mislih. Primer je Danska, ki se dokaj uspešno spopada s krizo. https://www.bluezones.com/2020/08/denmarks-duel-with-covid-19-happiness-civility-and-perhaps-a-safe-return-to-school/

Pa še poglejmo kratek izsek iz filma Čudoviti um, https://youtu.be/2d_dtTZQyUM  kjer vidimo (verjetno tudi z nekaj pesniške svobode), kako je John Forbes Nash prišel do te briljantne ideje (in če boste pogledali cel film tudi, kako je prišel do žene).

Trenutek, ko je ugotovil, da s tekmovanjem vsi zgubimo, s sodelovanjem pa vsi zmagamo.

Res priporočam ta film, ki govori o Nashevem ravnotežju, še bolj pa o njegovi bolezni in odnosu z ženo. https://www.imdb.com/title/tt0268978/

Morda nas je dosedanje blagostanje in pehanje za več in več preveč usmerilo samo v gledanje, kaj je dobro zame in samo zame ne glede na škodo drugega. Toda zgodovina, psihologija pa tudi znanstveniki kot je John Forbes Nash, nam jasno kažejo, da mora biti rešitev dobra za vse, da je nato dolgoročno dobra tudi zame. Verjetno pa bi se laže zavedali te resnice, če bi preživeli nekaj časa v bolečini, strahu ali vsaj negotovosti v izid testiranja.  

Jutri sporočim rezultat 🙂

Rudi

Webinar Pogajanja in konflikti 1. del

V sklopu projekta www.mojeznanje.si bom izvedel nekaj brezplačnih webinarjev, ki jih bom podelil tudi na svoji spletni strani. Začeli bomo s Pogajanji in konflikti, nadaljevali pa s Kako iz krize, Osnove mediacij, Osnove čuječnosti, Kako doseči svoje cilje… Skratka, v tem času socialne izolacije vam želim ponuditi nekaj, kar vam lahko koristi. No, če sem iskren pa to koristi tudi meni, da se zaposlim in imam občutek, da sem nekomu koristen 🙂

Virus – statistika in resnica?

Sam sem bil še do nekaj dni nazaj zelo optimističen. Ukrepi, kot je socialna izolacija, so se mi zdeli pretiravanje in brez veze.

No, ko sem prebral članek, ki ga prilagam https://medium.com/@tomaspueyo/coronavirus-act-today-or-people-will-die-f4d3d9cd99ca , sem mnenje zelo spremenil. Členek je napisal Tomas Pueyo, mladi magister strojništva iz univerze Stanford. Po drugem branju sem vklopil svoje izkušnje iz moje raziskovalno-statistične zgodovine in naredil tudi sam nekaj izračunov. Jasno mi je bilo, da je samoizolacija edini možni način, da zaustavimo epidemijo in preprečimo zlom zdravstvenega sistema. Kako bi zlom zdravstvenega sistema lahko izgledal, slikovito opisuje priložena slika.

Po teh izračunih samo upam, da so bili nekateri ukrepi (zaprtje šol in vrtcev, javnega transporta, podjetij, ki niso vitalnega pomena za delovanje družbe) še pravočasni. Kakorkoli, v nekaj dneh se bo število obolelih povečevalo saj je zamik od infekcije do manifestacije simptomov od 5 do 14 dni. To pomeni, da je po mojih izračunih (baziranih na ocenah in faktorjih iz gornjega članka) ta trenutek v Sloveniji od 1300 do 5900 oseb. Morda teh številk ne bomo slišali, ker je vlada spremenila način testiranja in bomo slišali samo število tistih, ki so sprejetih v bolnice.

Ocenjujem da bo v 5 – 14 dneh v bolnišnicah od 200 do 1100 oseb in od tega jih bo respiratorjih od 33 do 150. Glede na zamik oz inkubacijsko dobo predvidevam, da se bo to zgodilo ne glede na to, da se javno življenje z jutrišnjim dnem ustavlja in tudi ob predpostavki, da bodo vsi ljudje to upoštevali. Upam, da se bodo uresničile optimistične napovedi saj bi po mojih najbolj pesimistični napovedi v roku 14 dni umrlo skoraj 300 ljudi, po optimističnih pa cca 10.  

In zelo si želim, da se motim in da pretiravam. Pa lep pozdrav in najboljša socialna distanca je socialna izolacija.

Coronavirus! Kako lahko s čuječim vedenjem prispevam k zmagi v tej vojni?

Je vojna preostra beseda? Mislim, da ne. Praktično čez noč se je svet spremenil. Moj urnik, prenapolnjen s predavanji, delavnicami, mediacijami… se je izpraznil in na koledarju zeva velika praznina. Vsak dan gledamo, kako se gibljejo številke obolelih in poslušamo zdravstvenega ministra tako, kot smo junija 1991 poslušali Jelka Kacina, ko je bil na TV glavni v vojni za Slovenijo. In upamo, da bo smrtnih žrtev manj, kot jih je bilo takrat. Da smo v vojni, me je hitro prepričal intervju z Dr Richardom Hatchettom, ki zelo jasno razloži, kaj lahko pričakujemo. Intervju je star že skoraj en teden (6.3.2020) in ko tole berete, se je situacija že poslabšala.

Torej, smo v vojni z virusom. Kaj lahko storimo, da lahko zmagamo? Predvsem mislim, da moramo zadevo vzeti zelo zares. Tudi če se ne vidimo v skupini, ki je po zdravstvenih statistikah ogrožena, pa ima vsak od nas stike z ljudmi, ki pa so oz bi bili ob okužbi lahko ogroženi. Če samo pomislim na svojo 92 let staro mamo, ki ima že leta težave z dihanjem, mi je jasno, da če bom nevede prinesel virus do nje, da bo to morda njena zadnja pomlad.

Kaj ima čuječnost opraviti s tem? Pod besedo “čuječnost” tu ne mislim samo meditacije in opravljanje dihalnih vaj v tišini svoje sobe (čeprav bo tudi to pomagalo). Tukaj mislim na pozorno opazovanje svojega mišljenja in vedenja.

Pri mišljenju mislim predvsem na to, kako zares vzamemo nevarnost, ki jo virus povzroča in kako smo soodgovorni za širjenje okužbe. Čeprav sem sam na začetku vzel nevarnost precej na lahko, mi je jasno, da sem s svojim vedenjem (in s posredno možnim širjenjem virusa) odgovoren ne samo za svoje zdravje ampak za zdravje svojih bližnjih. Torej je najbolje poskrbeti, da se sam ne okužim. Tu se dejansko moram spremeniti svoje vedenje. Najprej bom omejil socialne in delovne stike na minimum. Kar naenkrat vidim, da lahko sestanke opravim tudi preko telefona in Skype bo končno prišel prav.

Kaj pa vedenje? Tisti, ki ste naredili tečaj čuječnosti, se verjetno spominjate vaj raziskovanje telesa, čuječe raztezanje ali čuječa hoja. Glede na to, da tudi sam učim čuječnost, te vajo občasno opravljam. Morda tudi zaradi teh vaj vidim, kako se mnogokrat nevede z rokami dotaknem obraza, nosu, ust, oči… Skratka, kako se dotikam točk, kjer z mojih rok virus preko sluznice nevede lahko prenesem v svoje telo. Že včeraj, ko sem imel zadnjo delavnico, preden se je začel val odpovedi, sem prinesel na delavnico razkužilo, udeležence sem posedel na primerno medsebojno razdaljo. Zavestno se nisem dotikal obraza in po vsakem dotiku vrat oz. predmetov okrog sebe sem si razkužil roke. Vse to je sicer zelo majhen prispevek in verjetno med nami ni bil nihče okužen. Pa vendar. V vojni je vsak izstreljen naboj pomemben.

Kaj nam bo ta epidemija prinesla? Upam, da si bomo lahko vzeli čas zase. Upam, da bomo lahko po mesecu ali dveh rekli, da tudi če se šole, vrtci in podjetja za nekaj časa ustavijo in če nas ni v službi, da se svet še vedno vrti naprej. Upam, da se bomo v tem času, ko bomo verjetno več skupaj, z najbližjimi, bolj povezali in našli vrednost v odnosih, ki jih v vsakodnevnem hitenju in boju za dobiček in uspeh pogosto spregledamo. In seveda upam, da bomo zdravi!

Predvsem pa “Brez panike”, je rekel vojak Švejk.

Pripenjam še članek Sare Brezigar, ki razkriva, kaj se lahko iz situacije s Coronavirusm naučimo za vodenje v podjetjih.

Članek o vplivu meditacije na naše telo

Ne eni od nedavnih delavnic o čuječnosti se je ob nekaterih mojih smelih trditvah o vplivu meditacije na telo vnela kar vroča dabata. Posledice te debate so bile, vsaj po mojem mnenju, zelo koristne.

Po delavnici sem videl samega sebe, da ko v žaru navdušenja kaj razlagam, da znam včasih kako trditev zelo poenostaviti ali kak zaključek preveč potencirati. Ko predavam o zadevah, ki so izkustvene, lahko marsikaj povem zelo suvereno. Tudi ko interpretiram raziskave, ki so z družboslovnega področja, in so mi kot psihologu blizu, znam razumeti povezave in tudi omejitve, ki jih dobimo v zaključkih. Vidim pa, da naletim na problem, če interpretiram raziskave, ki jih ne razumem. Če gredo zaključki v prid mojim tezam, jih včasih vzamem kot suho zlato. V takem primeru je najbolje, da se zadeve lotim resno in študiozno (in še vedno z veliko mero dvoma v lastno poznavanje tematike) ali pa da preprosto ne interpretiram zadev, ki jih ne razumem. Evo, priložnost za čuječi trenutek je povsod in za vsakogar, tudi za učitelje čuječnosti 🙂 (Oz predvsem za njih.)

Eden od udeležencev mi po delavnici poslal nekaj povezav in člankov, ki prikazujejo kako kompleksno je delovanje našega telesa in kako malo še vemo o povezavah med telesom in našo psiho. Vseeno pa je jasno, da na procese v telesu vpliva stres in da na zmanjševanje le tega lahko vplivamo s čuječnostno prakso.

Tako v razmislek in spodbudo objavljam povezavo na zelo zanimiv govor The science of cells that never get old od Elizabeth Blackburn – sodobitnice Nobelove nagrade, za odkritje encima telomeraze, ki vpliva na rast telomer. V članku Can Meditation Really Slow Ageing? je gornji video še dodatno obdelan. Spodaj pripenjam še znanstveni članek, ki govori o možnih in zapletenih povezavah med meditacijo in aktivnostjo telomer. Zelo priporočam da preberete vsaj povzetek. Členek Brain, Behavior, and Immunity

Zrcalce zrcalce…

Na konferenci Slovenske Coaching Zveze sem imel prispevek o uporabi tehnike zrcalnjenja v coachingu. Zrcaljenje je tehnika, ki izhaja iz terapevtskih vod, uporabna pa je pravzaprav povsod, kjer želimo doseči razumevanje med ljudmi. Na to temo sem napisal članek, ki ga pripenjam spodaj. Zelo priporočam vsem, ki se ukvarjate z vodenjem – pa naj bo to v službi ali pa “samo” vodenjem družine.


Zrcalce, zrcalce v coachu povej, k’teri odgovor me pelje naprej!

Mirror, mirror in my coach, Let me see the right approach!

Rudi Tavčar

Povzetek

Coachi smo znani po tem, da postavljamo vprašanja, čeprav klienti pridejo k nam z upanjem, da jim bomo mi dali odgovore na njihova vprašanja. V mnogih terapevtskih in coaching smereh pa velja načelo, da ko klient postavi vprašanje, da je večji del odgovora že v njem. Samo do tja se mora še dokopati ali ga sprejeti.

Ena od tehnik, ki pomaga da klient pride sam do svojega odgovora na lastno dilemo je metoda zrcaljenja ali povzemanja. Na prvi pogled je to ena najbolj preprostih metod, ki pa ima mogočne učinke. Žal pa je po našem mnenju ta tehnika včasih prav zaradi te navidezne preprostosti neupravičeno zapostavljena. Iz izkušenj pri šolanju Imago terapevtov in facilitatorjev pa vidimo, da je zrcaljenje/povzemanje tudi za terapevte lahko zelo težak zalogaj. V Imago terapiji je zrcaljenje temelj zavestnega dialoga, ki je osnovno orodje v Imago terapiji. Iz tega se je razvilo več procesov, kjer je povzemanje oz zrcaljenje in dajanje iztočnic uporabljeno tako v procesu individualnega kot skupinskega coachinga.

V prispevku smo pregledali glavne prednosti, ki jih tako za klienta kot tudi za coacha prinaša tehnika zrcaljenja/povzemanja. V zrcaljenju/povzemanju vidimo sledeče prednosti:

  • Jača zaupanje med klientom in coachem.
  • Usmeri pozornost coacha h klientu proč od morebitnih lastnih zgodb ali dajanja rešitev.
  • Pomaga coachu in klientu poenotiti razumevanje problema.
  • Pomaga klientu razumeti situacijo in artikulirati lastno vprašanje.
  • Odpre oz zmehča morebitne čustvene blokade.
  • Pomaga klientu v poglabljanju procesa introspekcije da sam pride do spoznanj o sebi in da pride do odgovorov.
  • Utrdi razumevanje lastnega spoznanja.

V drugem delu prispevka smo opisali uporaba zrcaljenja/povzemanja s pomočjo iztočnic v različnih situacijah coachinga. Najprej v coachingu z eno osebo nato pa v coachingu v skupini. Opisali smo uporabo zrcaljenja/povzemanja v nekaj variantah skupinskega coaching, ki izhajajo iz Imago terapije: “Communologue oz Skupinolog, Communoflection oz Skupinofleksija in Communolution oz Skupinorešitev.”

Ključne besede: coachinig, zrcaljenje, povzemanje, zavestni dialog, Imago terapija Nadaljuj z branjem

Dva filma o pogajanjih: Ugrabitev – Kapringen in Kapitan Phillips – Captain Phillips

Tokrat vam pošiljam opis dveh filmov na isto temo toda z zelo različnim pristopom. V obeh filmih smo priča pogajanjem z ugrabitelji tovorne ladje, toda način prikaza in seveda tudi pogajalski stil ter končna rešitev pa se med Danskim in Ameriškim filmom (ki je bil posnet po resničnih dogodkih) zelo razlikujeta.

Prvi je film Ugrabitev – Kapringen.

Danski film iz leta 2012 prikazuje pogajanja med direktorjem oz. solastnikom ladjarskega podjetja in Somalijskimi pirati, ki ugrabijo eno od njihovih ladij. Običajno se takih pogajanj lotijo profesionalni pogajalci, ljudje, ki niso osebno in tudi čustveno vpleteni v dogajanje. Namen piratov ni pobiti posadko ampak pobrati odkupnino in oditi. Toda čustveni pritiski – tako na posadko, kot na pogajalce se tekom filma stopnjujejo in nekje na sredini filma ne vemo več, kako se bo zadeva končala. Pogajanja tečejo v trojčku med lastnikom podjetja, ugrabljenim ladijskim kuharjem in prevajalcem, ki je na strani ugrabiteljev. Film prikazuje preobrate v skoraj štirimesečnih pogajanjih. Pogajanja se začnejo z zelo ekstremnimi ponudbami z  ene in druge strani. Koraki približevanja so zelo zelo postopni. Po skoraj dveh mesecih se pirati in posadka skoraj spoprijateljijo ko skupaj ujamejo ribo. Hrana in pijača zbližata še tako oddaljena stališča. Vendar to ne traja dolgo. Nesoglasja med pirati na eni strani pa tudi med nadzornim svetom in direktorjem, ki se pogaja za izpustitev začenjajo najedati moralo vseh. Izčrpavanje pa je taktika, ki pobere visok davek na vseh treh straneh. Napetost stopnjujejo čustveni pa tudi konkretni fizični pritiski na posadko in zadeva skoraj uide iz rok. Včasih se vmes vprašamo, ali je pogajanje res še smiselno oz če ni cena uspeha z zavlačevanjem pogajanj postala previsoka. Zadnja ponudba je zelo osebna. In deluje. Toda kot običajno, tu še ni konec filma. Oseben film, ki se te globoko dotakne. Upam, da ne bom nikoli v taki situaciji, kot katerikoli izmed treh glavnih pogajalcev tem filmu.

Ugrabitev – Kapringen  https://www.imdb.com/title/tt2216240/?ref_=nv_sr_1

Drugi je fim Kapitan Phillips – Captain Phillips.

Ameriški film iz leta 2013 je posnet po resničnih dogodkih ugrabitve Ameriške tovorne ladje MV Maersk Alabama v letu 2009. To je bila prva ugrabitev ameriške ladje v zadnjih 200 letih (in mislim, da glede na izid v filmu, tudi zadnja). Če so se Danci pogajali skoraj štiri mesece se tokratna zgodna odvije v manj kot štirih dneh. Tokrat se ugrabitelji – zopet Somalijci soočijo s kapitanom, ki ga igra Tom Hanks in z ameriškimi marinci. Že to nam da vedeti, da je tukaj pogajalski stil bistveno drugačen. Američani se ne pogajajo. No, ni čisto res. Kapitan Phillips in vodja piratov se pogajata preko celega filma in film je napet oz začetka do konca. Kljub strelskemu obračunu na koncu pa je daleč od »ameriške streljačine«. V filmu je prikazanih več taktik. Vidimo, da blefiranje sicer deluje, vendar samo kratek čas. Zavajanje z napačnimi  informacijami, preplavljanje z nepomembnimi informacijami, lažne sledi… vodijo pirate v napačne smeri in jih s tem čustveno in fizično izčrpajo. Vidimo, kako je sodelovanje, priprava in razumevanje med člani istega tima pomembno za uspeh. Američani so tu mnogo bolj organizirani in korak po korak slabijo drugo stran, ki je nato prisiljena k umiku. Druga stran ima sicer formalno moč – orožje v rokah, medtem ko imajo mornarji v rokah poznavanje lastnega terena – svoje ladje, kar obrnejo v svoj prid. Film tudi odlično pokaže vse plati, tudi logiko, ki je v ozadju Somalijskih piratov, tudi njihove osebne dileme, notranje boje in pritiske zaradi katerih ne morejo odnehati in so pripravljeni iti do konca.  Žal neusklajenost v timu ter neupoštevanje dejstev in slepljenje samega sebe privede pirate do točke, kjer ni več vrnitve. In takrat so pripravljeni iti do konca, kar jim da dodatno moč. Film se konča klasično ameriško vendar je učna ura pogajanj in da veliko snovi za razmislek o pogojih življenja v globaliziranem svetu.

Kapitan Phillips – Captain Phillips https://www.imdb.com/title/tt1535109/?ref_=nv_sr_1

 

Kako (se)motivirati brez višje plače

Če pomislimo na motiviranje, je pogosta asociacija zvišanje plače. Vendar pregovor pravi, da delamo za denar, za dobro idejo pa smo pripravljeni delati tudi zastonj. Celo več. Za nekaj, kar nam je pomembno, smo pripravljeni dati celo življenje.

Zakaj počnemo to, kar počnemo

To je pravzaprav ključno vprašanje. Ko na delavnicah vprašam udeležence, zakaj hodijo v službo, je najpogostejši odgovor preživetje. Mnogi dodajo, da tudi zaradi izzivov, ker imajo radi svoje delo in sodelavce, ker se mnogo naučijo, ker jim služba zagotavlja socialno varnost, moč in položaj, ker radi potujejo … Skratka, ugotovimo, da nam služba in delo ne omogočata le preživetja, ampak imata veliko več dimenzij. Včasih pridemo celo do tega, da nam za preživetje niti ni treba hoditi v službo. Vsaj v našem okolju bi ob odločitvi, da ne bomo delali, družba in tudi nam pomembni drugi poskrbeli, da ne bi umrli od lakote, žeje ali mraza. Toda preživetje je mnogo več kot le preživetje telesa. Teorij potreb je mnogo. Nekako sta mi najbližji teorija hierarhije potreb Abrahama Maslowa in teorija izbire Williama Glasserja.

Čeprav predvidevam, da mnogi bralci poznajo vsaj eno, če že ne obeh teorij, bom na kratko opisal obe, ker jih želim povezati s problemi motivacije pri delu.

Maslow meni, da imamo potrebe razdeljene po hierarhiji. Začnejo se z najnižjimi – fiziološkimi potrebami. Šele ko je potreba, ki je nižje na hierarhični ravni, zadovoljena, se lotimo zadovoljevanja višjih hierarhičnih potreb. Sledi jim potreba po varnosti (fizični, socialni, družbeni …), sledijo pa ji potreba po ljubezni in pripadnosti, potreba po samospoštovanju, dosežkih in upoštevanju. Najvišje je potreba po samoaktualizaciji z uresničenjem najvišjih vrednot.

Glasser, ki je mnogo bolj praktično usmerjen,  Nadaljuj z branjem