Arhiv za kategorijo: Potovanja

Konflikt naš vsakdanji

Za časopis ene od naših zavarovalnic sem napisal članek o konfliktih. V  članku povzemam nekaj načel, ki smo jih obdelali na delavnici o konfliktih.


Konflikt naš vsakdanji

Rudi Tavčar

Nedavno tega sem na seminarju v nekem podjetju vprašal, kdo ima rad konflikte. Udeleženci so me debelo gledali, nekateri so se smejali, nekateri zmrdovali… Le kdo lahko postavi tako čudno vprašanje, ko pa vendar  vsi vemo, da konfliktov nihče ne mara.

Seveda, verjetno si res večina od nas ne želi konfliktov v življenju. Tudi jaz sem si dolgo želel, da bi, sploh v odnosu do svoje žene, živel kot v pravljici – srečno in brez prepirov do konca svojih dni. Žal pa je to utvara. Konflikti so v življenju neizbežni. Ko stopamo z nekom v odnos, prej ali slej zadenemo na potrebe drugega, ki so v nasprotju z našimi potrebami. Prej ali slej nekdo nekaj reče ali naredi, kar nam onemogoči, da bi mi lahko dobili tisto, kar si želimo. In konflikt je tu. Telo nam odreagira, srce nam začne hitreje biti, globlje začnemo dihati, stisne nas v želodcu. Potem pa izbruhnemo in kaj hitro izrečemo ali naredimo kaj takega, za kar nam je potem žal. Ali pa se umaknemo, utihnemo, zmrznemo, … in potem se začnejo tihi dnevi. Toda ne ena ne druga reakcija ne reši konflikta. Nato na vse skupaj počasi malo pozabimo in potem začnemo znova.  

Verjetno so nam take ali podobne situacije vsem poznane. Dogajajo se nam tako v službi, s sodelavci, strankami… še pogosteje pa doma v odnosu s tistimi, ki so nam najbližje, ki jih imamo najraje.  Seveda je logično, da se malokdo veseli takih situacij, ki so boleče in, če se ponavljajo, lahko dolgoročno ranijo ali celo porušijo odnose. Zato se konfliktov izogibamo, jih želimo preprečiti, pomesti pod preprogo, se delati, kot da je vse v redu….ali pa spremeniti drugega in ga prepričati da nima prav. Toda tako eno kot drugo vedenje dolgoročno zopet pripelje do tega, da konflikt priplava na površje in ples se začne znova.

Kaj lahko storimo, da prekinemo ta boleči vzorec vedenja? Odgovor je tukaj zelo nenaraven in ni spontan. Predvsem začnimo gledati na konflikt kot na nekaj, kar je priložnost za rast. V konfliktu se soočita dve različni resnici, ki sta za vsakega od udeležencev stoodstotno resnični. Saj veste, ena in ista situacija, celo predmet, če ga gledamo z druge strani ali v drugačni svetlobi, bo drugače izgledal. Tako nam konflikt da možnost, da preverimo svoje vrednote, svoja prepričanja, želje, svoja vedenja… in jih pogledamo z očmi drugih. Vidimo se namreč lahko samo v zrcalu. In to zrcalo so nam ljudje, s katerimi smo v odnosih. In to, kako nas doživljajo je naše zrcalo, ki nam da možnost, da preverimo svojo sliko o sebi, drugih in svetu. Ali sem res tak, kot me on vidi? Ali to moje vedenje res tako zveni v svetu moje žene ali sodelavca? Kako to vliva na moje okolje? In prav soočanje različnih mnenj, ter seveda nato zavestno iskanje skupnih rešitev, je gonilo razvoja. Ne samo osebnega ampak gonilo razvoje družbe. Če ne bi bilo konfliktov, bi že danes živeli v jamah. Ker pa smo se ljudje naučili poslušati in razumeti resnico drug drugega, opazovati ob tem sebe, svoja vedenja in prepričanja, ter znali s sodelovanjem najti rešitev, ki na koncu zadovolji tako enega kot drugega, smo danes to kar smo.

Seveda pa to ni vedno lahko. Da to zmoremo si moramo najprej znati umiriti krvoločne leve in tigre v nas oz spodbuditi prestrašene želve, da pogledajo ven iz oklepa. In že samo zaveza, da v odnosu ravnamo spoštljivo, da ne bomo storili ničesar takega, kar bi lahko drugega ranilo in poškodovalo odnos, je lahko prvi korak. Odločimo se, da ko bomo začutili, da se nam pritisk dviguje, naredi pavzo. V tej pavzi se vprašajmo, kaj se v meni dogaja, kaj bi najraje storil ali rekel in kaj bo to dolgoročno naredilo drugi osebi oz odnosu. In če bo nam odgovor ne bo všeč, si postavimo drugo vprašanje in to je, kaj lahko sedaj storim drugače, in to tako, da bom ohranil odnos. In najboljši odgovor, ki se ga lahko iz svojih terapevtskih in osebnih izkušenj spomnim je, da lahko drugi strani rečemo: »Povej mi več!« Žal je pa to najtežje, kar lahko v tem trenutku, ko bi najraje napadli ali pa kar utihnili, storimo. Vendar je to najbolj konstruktivno. Svoje videnje situacije, svoje občutke, čustva, svojo resnico dajmo za nekaj trenutkov ali minut na stran in poslušajmo drugega. In poslušajmo ga tudi če bo govoril (za nas) totalne neresnice in neumnosti. In ko bo povedal svoje, dodajmo, da vidimo, kako je to za njega pomembno ali kako je to za njega zares težko. Velika verjetnost je, da se bo pomiril in da bo potem vsaj malo pripravljen poslušati tudi nas.

Res je tak način vedenja v konfliktu nespontan, toda to je skoraj edini način, da drug drugega slišimo in da lahko vstopimo v svet drug drugega in da razumemo različne resnice. In morda bomo počasi celo verjeli, da je resnic lahko več. In ne samo to. Morda bomo lahko celo spoznali, da lahko sodelujemo in  živimo s človekom, ki svet vidi drugače kot mi. Da pa to dosežemo, je pa poleg tega, da sprejmemo možnost, da je na svetu več resnic, potrebno verjeti še nekaj. Predvsem to, da so vsi ljudje dobri, da so tudi tisti, ki delajo slabe stvari,  v svojem bistvu dobri, da pa delajo to kar delajo, zaradi notranjih bolečin, katerih razlog največkrat nismo mi. In drugi pogled ki nam omogoči tako »nenaravno« vedenje v konfliktu je, da se zavedamo, da smo na nekem globljem nivoju vsi ljudje, vsa živa in neživa narava, med seboj povezani. Lahko temu rečemo energija, ljubezen, Bog… ampak karkoli storimo v enem odnosu, se to prej ali slej pokaže na globalnem nivoju in prej ali slej se to vrne nazaj k nam.

In če se v vsakem odnosu zavestno trudimo za spoštovanje, sočutje, ljubezen…, potem smo že naredili prvi korak. In vsak nadaljnji korak nas bo pripeljal ne samo bliže boljšim odnosom v družini in na delovnem mestu, ampak, pa naj zveni še tako osladno, bliže k miru in ljubezni na vsem svetu. Tako, sedaj pa kar na delo!

Nov potopis: Počasno potepanje z ležečimi kolesi od Nürnberga do Berlina

Potrpljenje, vztrajanost, lepote in izzivi na tritedenskem kolesarjenju na poti od Jadrana do Baltika…

DSC02269 (Small)

Ponovno odhajava na začetek. No pravzaprav odhajava na konec. Na konec najinega prejšnjega potepanja od Slovenije do Nürnberga. Najin tokratni cilj je Berlin. To bo tretja etapa najine poti od Jadrana do Skagna. Skagen je najsevernejša točka Danske, kjer se stikata Severno in Baltiško morje. Moj cilj je, da do najinega šestdesetega leta s kolesarskimi potmi poveževa ti dve točki. Pred dvema letoma sva s kolesi prišla od Slovenije do Nürnberga. Letos pa naprej. Potepanje Nemčija 2014 oblikovana

Otvoritev kolesarske sezone 2012

Z dobrimi 26 kilometri okrog Kranja sva otvorila letošnjo kolesarsko sezono. Zastavila pa sva si tudi zelo ambiciozen cilj. Prekolesarila bova pot od Jadrana do Baltika. Sicer ne v enem kocu ampak po delih in v nekaj letih. Pa vseeno je to cilj, ki me zelo vleče in na internetu sem že našel kolesarske poti, ki naju bodo pripeljale do tega cilja.

marec-2012-011-large.jpg

Kolesarjenje od izvira Drave do Borovelj

Že nekaj časa naju je nagovarjala kolesarska pot ob reki Dravi. Vsakič, ko sva se z ženo Meto peljala po avtocesti čez Dravo na poti v Celovec ali proti Nemčiji, sem ji omenil, da tu nekje spodaj verjetno vodi kolesarska pot. O tem sva se pogovarjala tudi s prijateljskim parom Alenko in Marjanom, s katerimi se včasih odpravimo na krajše kolesarske izlete in tudi onadva sta bila zelo za to, da se enkrat skupaj odpravimo na to pot.

lipar-drava-10-large.JPG

Nismo sicer vedeli, kako bo ta kombinacija ležečkotov in klasičnih kolesarjev delovala, ampak ker smo vsi kar potrpežljive sorte in ker se že dolgo poznamo, smo se pač odločili “tvegati”. Vpisali smo datume v koledar in odločili smo se, da gremo na pot tudi če ne bo popolnoma sončna napoved razen, če ne bo tri dni napovedan samo dež. Da, imeli smo tri dni ker smo kombinirali z vikendi in odločili smo se, da gremo od izvira pa do tja, do koder  bomo prišli v treh dneh oz od petka zjutraj pa do nedelje popoldan…

Naloži celoten tekste>> dravska-kolesarska-pot-1del.pdf

Romantična pot s kolesom

S skoraj enloetno zamudo objavljam potopis najine kolesarske poti po Romantischestrasse, ki sva jo opravila lani za najino trideseto obletnico poroke. Tudi letos sva že naredila nakej kilometrov, vendar so potopisi še v osnutkih. Zaenkra pa je tu ta zanimiv in zabeven potopis. Vsaj moja žena tako pravi.

__________________
Romantischesstrasse s kolesom
Trideset let, 424 km – in to leže

Rudi Tavčar

romantischestrasse-avgust-2010-259-ozka-large.jpg

Letošnje leto se je začelo z dokaj težko preizkušnjo za naju. Moja žena Meta je imela dokaj zahtevno operacijo. Čeprav je okrevanje potekalo zelo lepo, nama je zdravnik napovedal, da se letos poleti ne bova kaj dosti vozila s kolesom. Vendar je letošnjega avgusta minilo tudi trideset let odkar sva se poročila. Že pozimi sva načrtovala pot po nemški Romantični cesti. To je pot, ki vodi od enega srednjeveškega mesta ali gradu do drugega in je prirejena tudi za kolesarje. Postopoma sva trenirala in ker so očitno najina ležeča kolesa primerna tudi za rekonvalescente, sva se avgusta odpravila v Nemčijo.

Ponedeljek 9. avgust 2010: Kranj – Fuessen z avtom, Fuessen – Peiting – 48,2 km.
Odpeljala sva se ob šele okrog osme ure zjutraj. Rekla sva si, da sva tisti trenutek, ko se usedeva v avto že na počitnicah.  In tako je bilo.

Že na poti naju je začelo razganjati. Meto od pričakovanja vnukov – v oktobru in novembru pričakujeva dva vnuka in že takoj v prvi trgovini na počivališču na Katschbergu sva kupila dve plišasti igrački. Jaz pa sem našel zase odlično pokrivalo za bodočega dedka.

romantischestrasse-avgust-2010-002-large.jpg

Če želite prebrati celoten potopis si naložite datoteko >> romanticna-pot.pdf

Otvoritev kolesarske sezone

Včeraj sva šla letos prvič na kolo. Z najinimi lezikolesi sva se odpravila do Škofje Loke in čez Crngrob nazaj. Užival sem kot že dolgo ne. Dež v zadnjih tednih me je kar malo potlačil. Tako je bil ta kratek, vendar sončen izlet pravi balzam.

kolomarec2011-small.jpg

Totem v Londonu

Prejšnji teden smo skupaj z ženo, najmlajšo hčerko in njenim fantom šli za nekaj dni na že dolgo obljubljeni izlet v London. Poleg turističnih (in seveda nakupovalnih aktivnosti) smo si ogledali predstavo Totem v izvedbi Cirque se Soleil. Že pred leti sem si ogledal podobno predstavo, ki me je navdušila in ponovno sem bil vzhičen. Zmes akrobatskih točk na meji, oz. za  moje pojme, že čez mejo možnega, pomešanih s plesnimi in baletnimi vložki, fantazijski kostumi, vse skupaj pa podkrepljeno z izjemno živo glasbo ter zvočnimi in vizuelnimi učinki. Skoraj tri ure smo sedeli kot začarani. Preselil sem se v pravljični svet, kjer čas in prostor ne obstajata, težnost in zakoni fizike pa izginejo in dajo prosto pot fantaziji.

Priporočam! VEČ>>

high-bar.jpg

Harley Davidson Bike Week

Prejšnji teden sva z Meto popolnoma slučajno zašla na evropsko srečanje Harley Davidson motoristov na Avstrijskem Koroškem. Zame je bilo to kot bi se znašel nekje v eni od oddaj, ki jih gledam na programu Discovery ali National Geografic. Tisoče in tisoče motorjev, eden lepši (in glasnejši) od drugega se je počasi valilo po glavni ulici. Ta mimohod, na katerem so mladi in stari (beri srednjih let – to pomeni približno moje starosti) motoristi in motoristke  eden ob drugem postavljali na ogled svoje jeklene konje je trajal več ur. Bil sem navdušen kot kak otrok. Potem sva šla še na razstavni in zabaviščni prostor. Bendi so igrali stari rok, pivo, hrana… ter stojnice oz prodajni paviljoni z Harely Davidson motorističnimi in ostalimi oblačili, razstave novih, rabljenih in predelanih motorjev so bili polni v črno usnje oblečenih motoristov. Slučajno sva imela tudi midva oba črne usnjene jakne tako da sploh nisva izstopala. Najbolj naju je navdušila prodajalna z fantazijskimi pokrivali. Preizkušala sva jih, se pačila in se zabavala kot dva najstnika. Tako je bilo super, da sem nekaj dni celo razmišljal, da bi si kupil Harley Davidsona. No, danes, ko dežuje me je že malo popustilo.

Povezava na stran srečanja: http://www.europeanbikeweek.com/en/home.asp

Prekolesarila sva Romantično cesto

Konec avgusta sva se z Meto vrnila s potepanja po Nemčiji. Ob najini 30. obletnici poroke sva se odpravila s kolesom po Romantični cesti (kolesarski) od Fuessna do Wuerzburga. Skupaj sva počasi prekolesarila 424 km. Pisal sem tudi potopis, ki ga moram še urediti in ki ga bom tudi objavil na tej strani. Zaenkrat pa samo slika s cilja v Wuerzburgu.

romantischestrasse-avgust-2010-398-small.jpg

Sicer sva pa že začela z delom, vendar že načrtujeva podvige za naslednje leto.

Zapozneli potopis iz letošnjega aprila

Konec aprila sva si vzela nekaj dni dopusta in se odpravila na Lošinj. Tam sva preživela nekaj zelo lepih dni. Lošinj je bil takrat pravzaprav “okupiran” s športno navdahnjenimi Slovenci (tudi sem sem bil med njmi). To me je zabavalo in navdušilo tako, da sem napisal zapis “Slovenci osvajamo Lošinj” s podnaslovom “Ne preveč resen zapis kratkega aprilsega dopusta z razmišljujočimi dodatki”.

losinj-maj-2010-3-small.jpgDokončno sem uredil zapiske šele sedaj, med dopustom v prav tisti prikolici, ki sva jo rezervirala že v tistih nekaj dneh v aprilu. S klikom na spodnjo povezavo boste lahko naložili dokument. Preberite! slovenci-osvajamo-losinj-s-slikami.pdf