Danes sem nekemu podjetju poslal ponudbo za kratko delavnico o čuječnosti. V enem delu vsebine sem postavil tudi vprašanje: »Zakaj počnemo to kar počnemo?« To vprašanje se mi zdi ključno za razumevanje samega sebe in osnova za razumevanje in trajno in zavestno spremembo kakršnegakoli vedenja.
Potem sem pogledal tudi svojo spletno stran, ki jo (kot je iz naslova in datumov mojih prispevkov razvidno) ne obnavljam prav pogosto. Ponovno sem prebral svoje kratko razmišljanje na temo Pogajanje in evtanazija in vidim, da bi moral v prispevku dati več poudarka dialogu.
Dialog, odkrit pogovor, je dejansko raziskovanje. V dialogu lahko pridejo na dan pravi razlogi, zakaj se nekega prepričanja in vedenja tako oklepamo ali pa se borimo proti njemu. V dialogu se lahko opremo in razkrijemo nape najgloblje vrednote, ki usmerjajo naše vedenje. V dialogu se lahko srečamo z našimi travmami, ki nas hromijo ali nas ohranjajo v ali celo ženejo v trpljenje. In prav zato bi se o takih težkih temah kot je evtanazija (pa ne samo evtanazija, tudi druge teme, kot so migracije, splav, odnos do LGTBQ… ideologije, podnebnih sprememb, povojne zgodovine… ) morali več pogovarjati. In to pogovarjati ne samo z enako ali podobo mislečimi. NE. Pogovarjati bi se morali predvsem z drugače mislečimi. Z ljudmi, ki bodo naše vrednote postavljali pod vprašaj in nas soočali z našimi slepimi pegami povzročenimi z našimi življenjskimi travmami, vzgojo… ali drugimi dogodki. (O pogojih za dialoško komunikacijo sem več pisal v daljšem članku tukaj).
Tak dialog pa je možen samo, če smo ob tem zares čuječi. Če se lahko ob poteku dialoga postavimo tudi v vlogo opazovalca samega sebe. Če ne zaupamo vsaki svoji misli kot sveti resnici. Če znamo opaziti »trepetanje amigdale« ki grozi, da bo spustila leve in tigre iz našega notranjega zverinjaka, ker se počutimo ogroženi oz. drugačnega mnenja. Če bomo znali ločiti povedano od osebnosti govorca oz. poslušalca in če bomo znali sebe in sogovornika spoštovati kot edinstveno in spoštovanja vredno bitje, ki pa ima lahko drugačne poglede na kako od meni zelo pomembnih tem.
In čuječnosti nam to vsaj olajša. Zatorej spodbujam bralca, da se spusti v pogovor o kaki pomembni, težki ali boleči temi z nekom, za katerega ve, da ima nasprotno mnenje. Prej pa se dogovorita za pravila (eden posluša, drug govori, ni prekinjanja, ni replik… – pravila zavestnega dialoga ali »skupinologa« iz Imago terapije) , morda prebereta moj članek o dialoški komunikaciji in kar je najbolj pomembno, že vnaprej si morata obljubiti, da je odnos med vama bolj pomemben, kot to, kdo bo imel na koncu prav. In potem bo to raziskovalno potovanje lahko postalo tudi pot osebne rasti in končno tudi vajinega odnosa.