Pred kakimi 14 dnevi smo imeli Imago terapevti celodnevno supervizijo, ki jo je odlično vodila moja žena. V eni od refleksij je bilo tudi vprašanje, na kaj smo posebej ponosni v letu 2008 in kaj so naši izzivi.  V meditaciji, ki je sledila, so se mi jasno pokazala štiri področja, na katera  sem ponosen v letu 2008.

1. Ponosen sem, da nisem zapadel splošni paniki ob svetovni gospodarski krizi. Ni me strah (vsaj največkrat ne) za delo, čeprav sva oba z ženo “na svobodi” in delava na področju, ki je občutljivo na gospodarska gibanja.  Poleg tega sem sam sebi pa tudi svoji ženi, hvaležen, da se ne obtožujem, da nisem vzel tistih delnic, ki jih imava, prej z borze. Utrpela sva sicer nekaj (virtualne) izgube, toda jezen sem bil, ker bi lahko več zaslužila. No pomiril sem se in se iz tega naučil, da je v meni tudi nekaj pohlepa, ki me je odvračal od pametnih odločitev.
2. Drugo področje, na katero sem ponosen, je odnos do najinih otrok. Predvsem se mi zdi dobro, da vzpostavljam neko zdravo distanco do njih. Saj do večjih treh, ki so že odrasle, to največkrat ni težko. Težje je vzpostaviti distanco do najmlajše šestnajstletnice, predvsem pa jo sprejeti. Sprejeti njene muhe, njeno muziko, njeno oblačenje, njene frizure… kot, da sem že pozabil, kako je bilo pri prejšnjih treh. Kot, da bi imeli prvega pubertetnika v hiši. No vse bolj se zavedam, da nisem samo jaz oz midva z ženo odgovorna za to, kako se bodo v življenju obrnili najini otroci. Nekaj sva jim dala midva, nekaj sestre, stari straši, okolje, kar nekaj so prinesle s seboj na svet, na koncu pa bodo svoje življenje živele same. Midva z ženo ne moreva živeti namesto njih. In če jih pogledam, sem pravzaprav zelo zadovoljen z njimi.
3. Tretje področje, na katero sem ponosen in ki ima verjetno povezavo z vsemi ostalimi, je odnos z mojo ženo. V zadnjem času – pravzaprav že nekaj časa – je med nama zelo lepo in mirno. Najin odnos je zelo spoštljiv, odkrit in zelo se imava rada. Vidim, da nama največ pomaga to, da to, kar učiva, tudi živiva, predvsem to, da se takrat, ko pride do frustracije, pogovoriva tako, kot učiva druge pare.
4. Ponosen sem tudi na to, da imam več samokontrole nad seboj. Pri tem mislim na to, da bolj zavestno jem in da dokaj redno telovadim.

Ko sem meditiral o izzivih, so mi v misli prihajale ideje o novi knjigi, o novih poslovnih idejah predvsem na področju pogajanj oz Pogajalske Akademije. Tako so kot popki, ki brstijo in se pripravljajo na pomlad in prav vznemirjen sem, ko čakam, da bodo (z mojo pomočjo) vzbrsteli.

Včeraj sem prebral knjigo Miguela Serana, Herman Hesse in C.G. Jung. Avtor – Čilski pisatelj in pesnik – opisuje svoje prijateljevanje in dopisovanje z obema možema v zadnjih letih njunega življenja. Knjiga me je prevzela čeprav sem ji na trenutke težko sledil. V mladosti me je navduševal Hessejev Stepni volk, Demian, Narcis in Zlatoust predvsem pa Siddharta. Ta knjiga me je vrnila trideset let nazaj. Poleg tega mi je ponovno odprla vprašanja o arhetipih, nezavednem in življenju po smrti. To so vprašanja (in odgovori) ki so si jih ti trije možje izmenjavali v svoji korespondenci.

Najbolj mi je bil všeč Jungovo zapis: “Sledi svoji volji in tisti poti, o kateri ti izkustvo govori, da sta tvoji, to je resničnemu izrazu svoje individualnosti. Ker se nihče ne more zavedeti svoje individualnost, če ni tesno in odgovorno povezan s soljudmi, se ne umika v egoistično pustinjo, ko se tudi odkriti samega sebe… ” To in še drugi deli njegovega zadnjega pisma avtorju, mi je dalo ponovno potrditev, da ne moreš priti do sebe, če se ne poglabljaš vase, vendar smo v odgovornem odnosu do drugih in do vsega stvarstva.

Zelo priporočam!

Več o Jungu:  http://en.wikipedia.org/wiki/Carl_Jung