Arhiv za kategorijo: Razmišljanja

Zopet delava skupaj z Meto

Novice, Posel, Razmišljanja

Za nama – za mojo ženo pa tudi za menoj je močna življenjska izkšunja. Meta je srečno prestala ginekološko operacijo. Odstranili so ji maternico in jajčnike in v enem dnevu je padla v meno. No, obenem pa sva tudi izvedela, da bova v jeseni dvakrat dedek in babica. Niso dvojčki ampak dvakrat ločeno.

Za ponoven skupen začetek dela sva se odločila, da organizirava Imago vikend delavnico od 4. do 6. junija 2010 malo drugače. Vsa ta odpuščanja in ekonomske stiske so se dotaknile tudi naju. Dela imava sicer dovolj, vidiva pa, da je mnogo ljudi, s katerimi delava, v stiski. Ker želiva, da se delavnice lahko udeležijo vsi, ki čutijo potrebo in željo po utrditvi ali boljšanju partnerskega odnosa, bova delavnico izvedla na osnovi prostovoljnih prispevkov oz brezplačno za tiste, ki ne morejo prispevati. Redna kotizacija za delavnico sicer znaša 450 Eur za par in 250 Eur za posameznika. Upava, da bo čim več takih, ki bodo kotizacijo lahko plačali, saj bova ves dohodek delavnice namenila Karitasu za družine v stiski. Več na www.mirabi.org.

ponovno na kolesu po operaciji

Danes sva šla prvič tudi na kolo. Sicer sva naredila samo kakih pet kilometrov ampak za prvič po operaciji je popolnoma dovolj. Zelo sem vesel.

Nov članek v reviji Podjetnik

Razmišljanja

Po zadnjem intervjuju za revijo Podjetnik so me zaprosili, da napišem članek o tem, kako naj se podjetnik sooči s težavami ali celo s propadom lastnega podjetja. Ker sem v svojih podjetniških časih uspešno preživel že več neviht, sem na kratko opisal svoje osebne izkušnje. Več v članku, ki je bil objavljen v majski reviji Podjetnik (www.podjetnik.si) spodaj:

______________________
Zavedajte se, da ste vi več kot podjetje

Nekje sem prebral, da velika večina novoustanovljenih podjetij propade. Ustanovijo se in mnoga propadejo, še preden zrastejo. Kot vidimo sedaj, se to lahko zgodi tudi do nedavno trdnim in uveljavljenim podjetjem. V podjetniških vodah sem že od leta 1989. V tem času so podjetja, v katerih sem bil lastniško udeležen, šla prek mnogih vzponov in padcev. Videl sem, da obstajajo določene značilnosti ali faze, skozi katere gredo podjetja in z njimi tudi podjetniki. Če se podjetnik tega zaveda, lahko prebrodi ne samo kakšno podjetniško, temveč tudi osebno krizo.

Navdušenje

V navalu navdušenja sem s tremi prijatelji skoraj takoj, ko je bilo še v Jugoslaviji možno ustanoviti lastno podjetje, ustanovili podjetje, s katerim smo želeli postati ena vodilnih marketinških agencij. Hitro se je izkazalo, da bomo bolj uspešni v tržnih raziskavah in tako smo se usmerili v ta del marketinške dejavnosti. V prvih letih smo kljub težkim časom, dilemam in včasih tudi ob velikem odrekanju delali s polno predanostjo. Osnovna značilnost te faze je bila izjemna motivacija in popolna identifikacija s podjetjem. Biti prvi in najboljši v svoji branži je bil naš moto in ta motiv nas je gnal dobesedno podnevi in ponoči.

Padci so nujni

Seveda je v procesu hitre rasti, širjenja dejavnosti in trgov, odpiranja novih podjetij, vključevanja novih lastnikov in večanja števila zaposlenih prihajalo tudi do konfliktov. Interesi ključnih igralcev niso bili vedno skladni in poslovne odločitve, ki smo jih sprejemali, so bile včasih uspešne, včasih pa tudi ne. Poleg širjenja in rasti uspešnih delov podjetja je prišlo tudi do tega, da smo morali zaradi situacije na trgu določene dele podjetja prodati, del dejavnosti zapreti, odpuščati zaposlene. Bili so tudi trenutki, ko sem ob tem, ko smo prodali, izločili ali zaprli podjetje, pri katerem sem aktivno sodeloval ob njegovem nastajanju in razvoju, ali zaključili dejavnost, ki je bila moja ideja, imel občutek, kot da bom ubil lastnega otroka. Podjetje sem jaz in če podjetje propade, potem to pomeni, da sem tudi jaz propadel. Če podjetje ni uspešno, to pomeni, da tudi jaz nisem uspešen. Tak način gledanja in ta polna identifikacija s podjetjem me je v določenih trenutkih privedla tudi do hudih osebnih stisk.

Zavedanje

Zavedanje, da sem jaz več kot podjetje in da je poleg mojega podjetja in moje ideje in moči, ki jo uveljavljam, na svetu še mnogo drugih stvari, mi je pomagalo, da sem se lahko ob vsakem takem padcu pobral in naredil korak naprej. Predvsem z ženino podporo sem lahko na svoje občasne podjetniške neuspehe začel gledati kot na učne lekcije. Učenje na lastnih napakah je pač najbolj učinkovito in tako sem lahko bil v vsaki naslednji rundi uspešnejši. To mi je pomagalo, da sem začel razlikovati med tem, kaj je podjetje in kaj sem jaz. Zavedanje, da mi včasih nagaja moj (pre)velik ego, mi je dalo potrebno distanco, da si tudi za uspehe nisem štel preveč zaslug.

Se pa še vedno se srečujem z izzivom, kako najti pravo ravnotežje med popolno predanostjo, ki edina da dovolj moči za uspeh, in tem, da se pametno umaknem, ko ne gre, da si vzamem čas zase, za družino in prijatelje. Čeprav mi sedaj, po vseh teh letih, za kak krajši čas celo uspe, bo očitno to iskanje ravnotežja trajalo do konca. Je že tako.

Pančakarma 2010

Potovanja, Priporočam, Razmišljanja

Z Meto sva se umaknila za en teden. Šla sva v Ayurvedski center. Če vas zanima, kako sva se imela si lahko preberete dnevnik z mojimi razmišljanji in nekaj slikami.

Praznina, kot bi počasi padal v nek prostor, kjer ni ničesar, počasi in mehko, nežno kot bi me nosilo tisoč rok. Občutek, da je vse v redu, da je za vse poskrbljeno. To sta dva občutka, s katerimi sem bil kar nekajkrat v stiku tukaj v Pišćanovcu – vasici v bližini Varaždinskih toplic. Letos sva sem prišla z Meto že drugič, v Prema Ajurveda Center, k Vladimirju Maruševcu in njegovi ekipi. Prišla sva napolnit baterije, umakniti se od ljudi…. Naloži dnevnik>> Pančakarma 2010

piščanovci

Intervju v reviji Podjetnik

Posel, Razmišljanja, TV in audio oddaje o Imagu, mediacijah...

Pred časom so mi za revijo Podjetnik postavili nekaj vprašanj o ravnovesju med poslovnim in zasebnim življenjem. Danes so me poklicali da je revija izšla in da želijo za radio Hit narediti še kratek intervju na to temo. Ko sem pogledal, kaj sem jim odgovoril v intervjuju za revijo, so se mi zdeli odgovori (sploh odgovor na zadnje vprašanje, ki sem si ga med prazniki tudi sam večkrat zastavljal) kar zanimivi in jih zato objavljam spodaj.
_________________
1.    Je za vas junak tisti podjetnik, ki pravi, da je podjetje njegovo življenje in dela v njem 12 in več ur na dan?
Mnogo podjetnikov vidi svoje življenje v svojem delu. To ni nič narobe, če seveda to ne gre na škodo drugih. Dolgoročno pa je 12 ur dela na dan veliko in to lahko zdržimo samo določen čas. Samo to, da nekdo dela po 12 ur na dan pa ni noben razlog, da bi nekoga videl kot junaka.

2.    Je lahko trdo delo tudi odvisnost? Morda beg od zasebnega življenja?
Vsi poznamo izraz »deloholik«. Seveda je delo lahko tudi odvisnost. Ne znaš funkcionirati če nisi pod pritiskom. Saj to se tudi meni včasih dogaja. Največ naredim če sem malo pod stresom. Delo je lahko tudi izhod iz kakih težkih ali bolečih odnosov. Včasih se kdo tudi vrže v delo zato da pozabi, da se ne razume z ženo ali otroci ali da lažje preboli kako izgubo. Pri delu se čutimo žive in uspešne, povezani smo s kolegi, od strank in poslovnih partnerjev dobimo potrditev, smo ustvarjalni, odkrivamo novo, lahko delamo kaj tudi po svoje… skratka lahko zelo dobro težimo potrebe po povezanosti, po moči in kompetentnosti, svobodi in zabavi. Morda mnogo bolje kot doma. In takrat smo (lahko tudi nezavedno) mnogo raje po 12 ur v službi kot pa doma.

3.    Koliko drugih aktivnosti razen dela v službi potrebujemo, da ohranimo neko ravnovesje, ki omogoči zdravo življenje na dolgi rok?
Človek je celovito bitje. Kot sem že prej rekel, lahko pri kakem zanimivem in raznolikem delu zadovoljuje mnogo svojih potreb. Je pa res, da moramo paziti, kako trošimo svojo energijo. Življenjske energije nimamo neomejene količine in če preveč energije potrošimo v kratkem roku nam jo zmanjka. Nekje sem prebral, da življenje ni maraton ampak serija šprintov. Problem je (in to se nam vse prepogosto dogaja), če pri delu tečemo šprint na maratonski progi. Potem kaj hitro pride do kolapsa. Lahko nas izda zdravje, nas zapusti partner, otroci pa pobegnejo, … V knjigi Energija uspeha (Loehr, Schwartz) sem prebral, da je ključ v ravnovesju med maksimalno angažiranostjo in počitkom. Z besedo počitek ne mislim samo ležanje pred televizijo s pivom v roki ampak počitek, kjer se lahko fizično, čustveno duševno in tudi duhovno okrepimo. To so viri, iz katerih črpamo energijo za delo in to poskušam tudi sam spraviti v prakso. Včasih mi celo uspe.

4.    Nekateri podjetniki pravijo, da je podjetje njegov otrok, na podjetje so dejansko čustveno vezani kot na svojega otroka? Je taka primerjava z otrokom zdrava ali nevarna?
Tako gledanje, ki je popolnoma logično, je recept za popolno predanost in tudi za uspeh, lahko pa tudi pot v propad. Pustil si pol življenja v tej firmi, dal svoje ideje, znanje… seveda je to tvoj otrok. Toda, če gledaš na podjetje kot na otroka, ki mora živeti in delati po tvoje, potem tak otrok ne bo nikoli odrasel, ne bo nikoli zrasel in bo večno otrok. Če pa otroka ne spustiš, da začne misliti z lastno glavo, ga kaj lahko zadušiš. Podobno je lahko v podjetju. Zaposleni se morajo čutiti, ne samo da so del podjetja, ampak da je podjetje na nek način tudi njihovo. Poleg tega mora tudi podjetnik –  lastnik dati ljudem določeno svobodo, možnost, da uresničijo svoje ideje, da so kreativni… potem se bodo zaposleni mnogo lažje identificirali z vizijo podjetja in bodo bolj učinkoviti.

5.    Je uspeh v podjetništvu zagotovilo za srečno življenje?
Samo uspeh v podjetništvu zagotovo ni zagotovilo za srečno življenje. Je pa lahko del življenja, ki ga imenujemo srečno ali dobro življenje. Dve stvari se mi zdita tu zelo pomembni.
– Nekje sem prebral, da »kjer se srečata tvoje veselje in lakota sveta, tam je tvoje poslanstvo«. Človek mora najti svoje poslanstvo, ugotoviti, zakaj je na tem svetu. Če je to zato, da dela dobre čevlje, je to super, če je to zato, da odkrije zdravilo proti raku, tudi super. Ko to najdeš, kar te veseli in kar poleg tega še ljudje potrebujejo (in so celo za to pripravljeni plačati) si na poti k temu, da boš živel dobro življenje. To pa še ne pomeni, da boš vedno vriskal od sreče. Še zdaleč ne. To pomeni mnogo odrekanja, dilem in tudi stisk. Toda, če vidiš v tem smisel, je to vredno in na koncu pride sreča in zavedanje, da si živel dobro življenje.
– Druga stvar, ki se mi zdi zelo pomembna pa je, da je najtežja naloga v življenju, obdržati dobre odnose s svojimi najbližjimi. Morda celo lažje, kot ustvariti uspešno podjetje. In še nisem slišal za nikogar, ki bi na smrtni postelji žaloval za tem, da je premalo delal, slišal pa sem že za marsikoga, ki je žaloval za tem, da ni imel dobrih odnosov s svojimi najbližjimi. Tako se ob tem, ko se sprašujemo, koliko moramo še delati vprašajmo raje, kaj in kdo nam je v življenju najbolj pomemben kako želimo ob zaključku našega življenja gledati na odnose z nam najpomembnejšimi ljudmi.

(pre)Aktivni november

Posel, Razmišljanja

November se je začel z ženino vrnitvijo iz ZDA in nato z obilico delavnic. Zagreb, Kranjska gora, Ljubljana … mediatorji, pogajalci, vodje, letni razgovori, coaching … so teme ki me v zadnjem času polno okupirajo. Pripravljam se že na trening za trenerje, ki ga organiziramo na Društvu mediatorjev in ki mi bo ponovno v velik izziv in tudi v veselje. Na takih treningih, kjer delam z visoko motiviranimi posamezniki, je tudi učinek največji.

Vikend delavnica za pare, ki jo organizirava z Meto konec novembra (www.mirabi.org) se že pridno polni. Tokrat bova zadevo dopolnila z novimi spoznanji, ki jih je Meta prinesla s Svetovnega kongresa Imago terapevtov. Se že veselim.

Na začetku sem napisal (pre)Aktivni november. Morda je res preveč aktiven tako, da sem včasih kar malo preutrujen. Obenem pa sem hvaležen, da imam delo. Predvsem pa sem zadovoljen, ko vidim in slišim, da ljudem to, kar delam, koristi. Prejšnji teden sem se pogovarjal z neko svojo stranko, kjer v njeni organizaciji vodim delavnice in coaching. Ko je sama prišla k meni in mi samoiniciativno povedala, da se že vidijo pozitivni učinki v odnosih v njenem oddelku, se mi je zdelo, kot bi me nekdo pobožal. Ima smisel to kar delam!. In ko dobim tako povratno informacijo, je to tudi vredno občasne utrujenosti.

10 kilometrov

Novice, Razmišljanja

Danes sem pretekel 10 kilometrov. Pretekel sem jih v eni uri in 17 minutah – skupaj z ogrevanjem in iztekanjem. To ni rezultat, s katerim bi se hvalil – niti pri starejših veteranih (upokojencih) ne, ampak za mene je pomemben. Zadnjič sem namreč pretekel 10 km v enem kosu ko sem bil star 22 let.

15102009006.jpg

Kak mesec po najini poroki poroki (daljenga leta 1980) je bil v Kranju organiziran desetkilometrski kros po Udin borštu. Nekaj dni pred tem sem se odločil, da grem na kros tudi jaz. Vedel sem, da gre tekmovat nekaj mojih sošolcev in seveda sem šel tudi jaz. Prej nisem redno tekel, kaj šele, da bi se posebej pripravljal za kros. Tako sem si v svoji ziheraški previdnosti mislil, da bi bilo vseeno potrebno preveriti, ali bom to razdaljo sploh zmožen preteči. Tako sem v soboto – en dan pred krosom – šel na štadion in sem pretekel 25 krogov na atletski stezi – kar znese 10 kilometrov. Niti ni bilo tako težko in mislil sem si, da bo šlo. Tako je napočil naslednji dan slavnega krosa in zbudil sem se s kar močnim “muskelfibrom”. Mislil sem si, da ga bom po nekaj sto metrih teka pregnal in odpravil sem se na kros. Začeli smo v veliki skupini toda kmalu se je skupina začela redčiti in kljub mojim naporom, da bi jih dohajal, sem začel ostajati vse bolj zadaj. No do prvih vzpetin v Udin borštu je še nekako šlo. Takrat sem se spomnili, da kros pomeni gori doli in da Udin boršt atletska steza. Takrat se je začela moja Kalvarija. Srce mi je ponorelo, v pljučih sem imel betonsko kroglo ki me je tiščala in skakala gor in dol po meni in noge so šle kar po svoje od pekoče bolečine v stegnih. Nekako sem z mnogimi postanki prikolovratil do ciljne ravnine. Drugih tekmovalcev ni bilo več, šli so se že tuširat in preobleč, mize so že skoraj pospravljali, toda ker vseh še ni bilo, je bilo nekaj uradnih oseb še prisotnih. Kakih 100 metrov pred ciljem prehitel sotekmovalca, ki si je zvil gleženj in je šepal proti cilju. Rekel mi je, daj mi roko, da ne bom sam zadnji. In tako sem pokazal svojo “velikodušno” osebnosti in z roko v roki sva “pritekla” skozi cilj. Tistih nekaj osamljenih gledalcev nama je navdušeno ploskalo. Verjetno so si mislili, kako sta pogumna, poškodovana pa še sta končala tekmo. No njegov poškodovani gleženj se je videl, moj ranjeni ego je bil pa bolj skrit.

Tako se je končala moja tekaška kariera za več kot dve desetletji. Nato pa pred kakimi šesti ali sedmimi leti nov izziv. Tek okrog Brda. Zopet dobrih deset kilometrov. Štirje prijatelji skupaj z ženami smo se odpravili na tek. Mi smo tekli z ene strani, žene pa so šle peš z druge strani krožne proge. Progo sem do polovice pretekel, nato pa sem odšepal do konca. Pljuča in srce so delovali v redu, ampak kolena niso bila pripravljena na šok, ki jim ga je pripravil moj ego. Toda, ko smo srečali žene, ki so navdušeno skandirale svojim moškim, sem se potrudil in se delal, kot da tečem. Vsaj zaradi videza in da ne bom delal sramoto ženi pred drugimi ženami. Nato pa zopet počasi do konca.

Zaradi svojih tekaških neumnosti imel kar nekaj strahu pred tekom. Sedaj dokaj redno (vsaj trikrat tedensko) tečem že 6 tednov. Počutim se dobro, kile sicer ne gredo tako hitro dol, kot sem mislil. Verjetno bom moral manj jesti – predvsem zvečer. In danes sem se med tekom odločil, da svojo običajno 6 ali 8 kilometrsko progo podaljšam na 10 kilometrov. Običajno ko končam tek, imam občutek, da bi lahko še tekel. In sem. Potke po gozdu imam približno izmerjene, koliko je določena dolga in sem šel. Ko sem prišel nazaj, sem imel občutek, da bi lahko tekel še naprej. In glej ga zlomka. En delček mene mi je zopet govoril, da naj kar nadaljujem, še enkrat po isti poti, da bo bom potem pretekel 20 kilometrov, kar je pa že za mali maraton, da bom šel lahko na Ljubljanski maraton…Hvala bogu je prevladal trezni razum in ne ego. Tisti ego, ki me je gnal po atletski stezi en dan pred tekmo ter po gozdovih Udin boršta in ki mi je z nepremišljenim tekom okrog Brda nakopal za pol leta bolečin v kolenih.

Očitno je moralo preteči skoraj 30 let, da sem se nekaj naučil iz lastne napake. Ampak iz teh se vsaj jaz najbolje naučim. Tako dobro, da celo druge učim. Očitno sem jih naredil že mnogo, da imam toliko zanimivega materiala za učenje. Kdo ve, morda bom pa čez dvajset let učil upokojence tekaških veščin. Bomo videli, če bomo pritekli do tja.

Slamnati vdovec

Novice, Razmišljanja

V naslednjih 12 dneh bom “slamnati vodvec”. Žena je odšla na svetovni kongres Imago terapevtov. Teme so zanimive in prav radoveden sem, kakšna nova spoznanja in ideje bo prinesla in kako bova to vgradila v najino delo in življenje.

Takole sta izgledali skupaj s kolegico Leo danes zjutraj na Brniku.

14102009001.jpg

Sicer pa tako dolgo še nikoli nisem bil sam – brez žene – doma.  Sicer sem že šel na kako daljšo službeno pot, toda to je drugače. Vidim, da sem se zelo navadil živeti skupaj z ženo. Sicer bi lahko šla oba, vendar sem se zaradi dela, predvsem pa zaradi tega, da ne puščava najine najstnice same doma, odločil, da tokrat jaz ostanem doma. Nova izkušnja! Drugim pripovedujem, da z vsako novo izkušnjo rastemo. Tako je prav, da tudi jaz stopam v novo. Poleg tega, da sem sam doma, je ena od novosti tudi tek. Sedaj že nekaj časa dokaj redno tečem. Ena od mojih hčera me vabi na Ljubljanjski maraton (samo 10 km). Še ne vem, kako se bom odločil. Malo me je strah.

Dopust in načrti

Novice, Potovanja, Razmišljanja

Prišel je dopust in z Meto že delava izlete z najinimi lezikolesi.

lezikolo junij 2009

Načrtujem, da bom tudi letos napisal kako sva se imela in to objavil na tej strani tako kot sem lani objavil potopis po Danski in kolesarsko turo Mozartradweg.

Seveda pa je že veliko pripravljenega za jesenske deloven aktivnosti.

Delo s pari:

Na www.mirabi.org so že vsi programi in datumi ter prijavnice za delo s pari za celo leto 2009/10. Zaradi velikega zanimanja sva razpisala dve celoletni skupini, ki sta že praktično zapolnjeni. Sptemberska vikend delavnica pa se tudi že polni.

Pogajanja in reševanje konfliktov: 

Na www.pogajanja.si so informacije o Pogajalski akademiji. Delavnic za zaključene skupine za podjetja je kljub recesiji- oz morda prav zaradi recesije – vedno več. Sedaj se dogovarjam za novemberske termine. Kogar karkoli zanima o pogajanjih, reševanju konfliktov, odnosih podjetju, upravljanu s spremembami… mi lahko pošlje mail skupaj bomo poskušali najti rešitev.

Mediacije: 

Na www.slo-med.si so podatki o delavnicah za izobraževanje mediatorjev. Razpisali smo tudi tečaj za trenerje, ki ga bova vodila s kolegico Ristinovo.

Pomlad je tu!

Novice, Posel, Potovanja, Razmišljanja

Juhuhu! Tokrat ni člankov, obvestil in globokih misli. Samo veselje!

Čeprav sem še vedno polna angažiran z delavnicami in predavanji sem navdušen nad toplim vremenom in sončnimi dnevi. Dokaj redno tečem in z Meto sva že odprla kolesarsko sezono. Prihaja Velika noč, Metin rojstni dan, rojstni dnevi najinih dvojčic, Katjina poroka… in vselim se življenja.