Motivacija – ali je res vse samo v korenčku in palici

Pred nekaj dnevi sta bila pri naju z ženo na obisku in prenočevanju dva od najinih vnukov. Imeli smo zelo aktivno popoldne, saj se vnukom, ko pridejo »na počitnice k atu in mami«, zelo posvetiva. Raziskovali smo gozd za hišo in postavljali kočo na jasi. Oba sta vlačila težke veje in ko je padel mrak, sem ju komaj odtegnil od dela. Nato pa sta ste se lotila kock v dnevni sobi. Ko se je bližal čas za večerjo in odhod v posteljo, sem vzgojno začel spodbujati moja pet- in sedemletna vnuka in vnučko, da pospravita kocke, s katerimi sta se igrala. Čeprav so bile kocke bistveno lažje od težkih vej v gozdu, sta bila takoooo utrujena, da kocke niso in niso šle v škatlo. Seveda. Le malo otrok uživa v pospravljanju kock. Tedaj pa je zadevo rešila moja žena z odločno izjavo, da ko bodo kocke pospravljene, pride na vrsto risanka, potem pa palačinke. Oba vnuka sta se zapodila med kocke in dnevna soba je bila (sicer malo tudi z mojo pomočjo) hitro pospravljena.

Predvidevam, da ste se številni od vas že kdaj znašli v taki ali podobni situaciji. Res je tudi, da je včasih uspeh večji, drugič manjši. Pa poglejmo, česa nas gornja zgodba lahko nauči o motivaciji na splošno in še posebej za delo v službi.

Dve dimenziji motivacije

Motivacijo lahko razdelimo v osnovi po dveh dimenzijah. Motivacija je po prvi dimenziji lahko pozitivna ali negativna. Ko smo motivirani pozitivno, pomeni, da delamo nekaj zato, da se približamo nekemu zaželenemu cilju. Z negativno motivacijo pa imamo v mislih situacijo, ko se želimo nečemu – predvidoma neprijetnemu (kazen, škoda …) – izogniti. Druga dimenzija se nanaša na vir motivacije. Vir motivacije je lahko zunaj nas ali pa v nas. Zunanja motivacija pomeni, da nekdo drug želi, da nekaj naredimo, medtem ko notranja motivacija pomeni, da želimo nekaj narediti sami, morda zaradi lastnih vrednot ali pa samo zato, ker to radi delamo.

Pogosto motivacijo označujemo tudi s prispodobo korenčka in palice. S tem mislimo na nagrado ali kazen, ki nam jo nekdo drug da za dobro ali slabo opravljeno delo. Torej bi korenček in palico lahko dali med zunanjo motivacijo. Če pogledamo situacijo z mojimi vnuki, bi za risanko in palačinke mirno lahko rekli, da predstavljajo veliko porcijo korenja, ki je hipno delovala. In upam, da bo še kdaj. Nadaljuj z branjem

Samega sebe nosim s seboj

Čeprav je ta stran namenjena bolj poslovnim zadevam, pa vendar občasno objavim tudi kaj osebnega ali pa kaj takega, kar ni iz poslovnega sveta pa vendar vpliva na naše delo. In ker trdno stojim za izjavo v naslovu da samega sebe nosim s seboj,  se mi je zdelo primerno, da objavim povezave na dva webinarja, ki sem jih imel pred kratkim. Eden se nanaša na spolnost, drugi pa na odnose, ki jih imamo s starši. Kaj ima to opraviti z našo delovno učinkovitostjo? Večkrat sem že slišal izjavo: “Ko grem v službo pustim domače zadeve doma.” Toda iskreno se vprašajte, ali res to lahko storite. Jaz zelo težko. Tako vse, kar se dogaja tudi doma, vpliva na naše delo. Ste se skregali z očetom ali mamo? Ste nepotešeni v spolnosti? In nato ste zoprni v službi. To je malo provokacije, malo pa mislim tudi zares. Vabim vas, da si ogledate spodnja webinarja. Vodila jih je Janja Urbančič s portala www.socuten.si. Prvega sem imel sam, drugega pa skupaj z ženo.

 

Konflikt naš vsakdanji

Za časopis ene od naših zavarovalnic sem napisal članek o konfliktih. V  članku povzemam nekaj načel, ki smo jih obdelali na delavnici o konfliktih.


Konflikt naš vsakdanji

Rudi Tavčar

Nedavno tega sem na seminarju v nekem podjetju vprašal, kdo ima rad konflikte. Udeleženci so me debelo gledali, nekateri so se smejali, nekateri zmrdovali… Le kdo lahko postavi tako čudno vprašanje, ko pa vendar  vsi vemo, da konfliktov nihče ne mara.

Seveda, verjetno si res večina od nas ne želi konfliktov v življenju. Tudi jaz sem si dolgo želel, da bi, sploh v odnosu do svoje žene, živel kot v pravljici – srečno in brez prepirov do konca svojih dni. Žal pa je to utvara. Konflikti so v življenju neizbežni. Ko stopamo z nekom v odnos, prej ali slej zadenemo na potrebe drugega, ki so v nasprotju z našimi potrebami. Prej ali slej nekdo nekaj reče ali naredi, kar nam onemogoči, da bi mi lahko dobili tisto, kar si želimo. In konflikt je tu. Telo nam odreagira, srce nam začne hitreje biti, globlje začnemo dihati, stisne nas v želodcu. Potem pa izbruhnemo in kaj hitro izrečemo ali naredimo kaj takega, za kar nam je potem žal. Ali pa se umaknemo, utihnemo, zmrznemo, … in potem se začnejo tihi dnevi. Toda ne ena ne druga reakcija ne reši konflikta. Nato na vse skupaj počasi malo pozabimo in potem začnemo znova.  

Verjetno so nam take ali podobne situacije vsem poznane. Dogajajo se nam tako v službi, s sodelavci, strankami… še pogosteje pa doma v odnosu s tistimi, ki so nam najbližje, ki jih imamo najraje.  Seveda je logično, da se malokdo veseli takih situacij, ki so boleče in, če se ponavljajo, lahko dolgoročno ranijo ali celo porušijo odnose. Zato se konfliktov izogibamo, jih želimo preprečiti, pomesti pod preprogo, se delati, kot da je vse v redu….ali pa spremeniti drugega in ga prepričati da nima prav. Toda tako eno kot drugo vedenje dolgoročno zopet pripelje do tega, da konflikt priplava na površje in ples se začne znova.

Kaj lahko storimo, da prekinemo ta boleči vzorec vedenja? Odgovor je tukaj zelo nenaraven in ni spontan. Predvsem začnimo gledati na konflikt kot na nekaj, kar je priložnost za rast. V konfliktu se soočita dve različni resnici, ki sta za vsakega od udeležencev stoodstotno resnični. Saj veste, ena in ista situacija, celo predmet, če ga gledamo z druge strani ali v drugačni svetlobi, bo drugače izgledal. Tako nam konflikt da možnost, da preverimo svoje vrednote, svoja prepričanja, želje, svoja vedenja… in jih pogledamo z očmi drugih. Vidimo se namreč lahko samo v zrcalu. In to zrcalo so nam ljudje, s katerimi smo v odnosih. In to, kako nas doživljajo je naše zrcalo, ki nam da možnost, da preverimo svojo sliko o sebi, drugih in svetu. Ali sem res tak, kot me on vidi? Ali to moje vedenje res tako zveni v svetu moje žene ali sodelavca? Kako to vliva na moje okolje? In prav soočanje različnih mnenj, ter seveda nato zavestno iskanje skupnih rešitev, je gonilo razvoja. Ne samo osebnega ampak gonilo razvoje družbe. Če ne bi bilo konfliktov, bi že danes živeli v jamah. Ker pa smo se ljudje naučili poslušati in razumeti resnico drug drugega, opazovati ob tem sebe, svoja vedenja in prepričanja, ter znali s sodelovanjem najti rešitev, ki na koncu zadovolji tako enega kot drugega, smo danes to kar smo.

Seveda pa to ni vedno lahko. Da to zmoremo si moramo najprej znati umiriti krvoločne leve in tigre v nas oz spodbuditi prestrašene želve, da pogledajo ven iz oklepa. In že samo zaveza, da v odnosu ravnamo spoštljivo, da ne bomo storili ničesar takega, kar bi lahko drugega ranilo in poškodovalo odnos, je lahko prvi korak. Odločimo se, da ko bomo začutili, da se nam pritisk dviguje, naredi pavzo. V tej pavzi se vprašajmo, kaj se v meni dogaja, kaj bi najraje storil ali rekel in kaj bo to dolgoročno naredilo drugi osebi oz odnosu. In če bo nam odgovor ne bo všeč, si postavimo drugo vprašanje in to je, kaj lahko sedaj storim drugače, in to tako, da bom ohranil odnos. In najboljši odgovor, ki se ga lahko iz svojih terapevtskih in osebnih izkušenj spomnim je, da lahko drugi strani rečemo: »Povej mi več!« Žal je pa to najtežje, kar lahko v tem trenutku, ko bi najraje napadli ali pa kar utihnili, storimo. Vendar je to najbolj konstruktivno. Svoje videnje situacije, svoje občutke, čustva, svojo resnico dajmo za nekaj trenutkov ali minut na stran in poslušajmo drugega. In poslušajmo ga tudi če bo govoril (za nas) totalne neresnice in neumnosti. In ko bo povedal svoje, dodajmo, da vidimo, kako je to za njega pomembno ali kako je to za njega zares težko. Velika verjetnost je, da se bo pomiril in da bo potem vsaj malo pripravljen poslušati tudi nas.

Res je tak način vedenja v konfliktu nespontan, toda to je skoraj edini način, da drug drugega slišimo in da lahko vstopimo v svet drug drugega in da razumemo različne resnice. In morda bomo počasi celo verjeli, da je resnic lahko več. In ne samo to. Morda bomo lahko celo spoznali, da lahko sodelujemo in  živimo s človekom, ki svet vidi drugače kot mi. Da pa to dosežemo, je pa poleg tega, da sprejmemo možnost, da je na svetu več resnic, potrebno verjeti še nekaj. Predvsem to, da so vsi ljudje dobri, da so tudi tisti, ki delajo slabe stvari,  v svojem bistvu dobri, da pa delajo to kar delajo, zaradi notranjih bolečin, katerih razlog največkrat nismo mi. In drugi pogled ki nam omogoči tako »nenaravno« vedenje v konfliktu je, da se zavedamo, da smo na nekem globljem nivoju vsi ljudje, vsa živa in neživa narava, med seboj povezani. Lahko temu rečemo energija, ljubezen, Bog… ampak karkoli storimo v enem odnosu, se to prej ali slej pokaže na globalnem nivoju in prej ali slej se to vrne nazaj k nam.

In če se v vsakem odnosu zavestno trudimo za spoštovanje, sočutje, ljubezen…, potem smo že naredili prvi korak. In vsak nadaljnji korak nas bo pripeljal ne samo bliže boljšim odnosom v družini in na delovnem mestu, ampak, pa naj zveni še tako osladno, bliže k miru in ljubezni na vsem svetu. Tako, sedaj pa kar na delo!

Zaključek treninga za Imago facilitatorje

V nedeljo 2.7.2017 smo zaključili četrti del treninga za Imago facilitatorje. Trening sta vodila Imago trenerja Evalin in Klaus Brehm z Dunaja. Midva z Meto sva, skupaj s še štirimi kolegi, sodelovala kot asistenta. Bilo je močno, globoko, ustvarili smo nove (tudi prijateljske) vezi… Celoten trening ni bil samo proces učenja, temveč proces celostne osebne in profesionalne rasti. In z gotovostjo lahko rečem, da za vse, tako udeležence kot tudi asistente. Bilo pa je tudi zelo zabavno, kot lahko vidite na sliki s piknika.

Sedaj pa za nekaj čas zaključujem s profesionalnim delom in grem skupaj z ženo … na lepše.

Čuječnost v poslovnem svetu

Z današnjim dnevom začenjam z novo delavnico Čuječnost v poslovnem svetu. Kar nekaj let sem se pripravljal na to, sedaj pa sem tako v sebi kot tudi pri naročnikih našel dovolj podpore, da naredim ta korak. Ko gledam nazaj, vidim, da čuječnost uvajam v svoje delavnice že skoraj petnajst let. Upodabljam meditacije, vodene vizualizacije, vaje zavestnega dihanja, učim zavestnega pogovora, gledanja vase, sočutja do sebe in drugega, nepresojajočega zavedanja… kar je vse čuječnost. Samo do sedaj tega nisem imenoval s tem imenom in nisem “zapakiral” v svojo delavnico. Če koga zanima več, naj klikne TUKAJ>>.

Čuječnost za … vse?

V jeseni bom nadaljeval s svojim študijem čuječnosti in eden od pogojev za vključitev v izobraževanje je tudi študij predpisane literature. Ena od knjig je tudi Mindfulness Based Cognitive Therapy for Depression (Segal, Williams, Teasdale). Knjiga je sicer namenjena terapevtom in učiteljem čuječnosti vendar je bralcu na voljo tudi nekaj avdio resursov. Na spletni strani  http://www.guilford.com/companion-site/Mindfulness-Based-Cognitive-Therapy-for-Depression-Second-Edition/audio lahko poslušate ali naložite kar nekaj vodenih meditacij, ki so uporabne za vsakega, ki ga to področje zanima. Žal pa so meditacije v angleščini.

»Lovite sodelavce« na pozitivnih vedenjih

Pred kratkim so me iz zavarovalnice Triglav prosili za intervju v internem glasilu o pohvali na delovnem mestu. Z veseljem sem jim odgovoril na vprašanja. Moje odgovore so objavili kot del širšega prispevka. Spodaj objavljam intervju v prvotni obliki.

»Lovite sodelavce« na pozitivnih vedenjih

Rudi Tavčar, univ. dipl. psih., MBA

• Zakaj ljudje potrebujemo pohvalo tudi na delovnem mestu?

o V nas so genetsko »zapečene« potrebe po tem, da smo sprejeti, ljubljeni, spoštovani, da se počutimo kompetentne, sposobne … Vse to dobimo s pohvalo. Ko nas vodja pohvali, s tem najprej vemo, da nas je opazil. No, to da nas je opazil, vemo tudi, ko nas kritizira (smeh), vendar ko nas pohvali, vemo, da ceni nas ali naše vedenje. S tem nam da vedeti, da je to, kar počnemo, pomembno, da smo mu pomembni in da mu ni vseeno za nas. Tako se dvigne občutek naše lastne vrednosti, poveča se motivacija in imamo tudi več energije za nadaljnje delo. Raziskave podjetja Gallup, ki jih izvajajo že desetletja, jasno kažejo, da je eden najboljših elementov za napovedovanje uspešnosti zaposlenih, Nadaljuj z branjem

“Saj denar je dober, a ni dovolj za motivacijo delavca”

S tem napovednikom so na Valu 202 naslovili oddajo Nedeljski gost, v kateri je Danila Hradelj Kupljen 6.9.2015 naredila intervju z menoj. Imel sem že veliko intervjujev vendar imam občutek, da se ni še noben novinar tako dobro pripravi na pogovor z mano. O meni je vedela stvari, ki sem jih že sam pozabil 🙂

Če vas zanima, lahko intervju slišite TU>>