Je vojna preostra beseda? Mislim, da ne. Praktično čez noč se je svet spremenil. Moj urnik, prenapolnjen s predavanji, delavnicami, mediacijami… se je izpraznil in na koledarju zeva velika praznina. Vsak dan gledamo, kako se gibljejo številke obolelih in poslušamo zdravstvenega ministra tako, kot smo junija 1991 poslušali Jelka Kacina, ko je bil na TV glavni v vojni za Slovenijo. In upamo, da bo smrtnih žrtev manj, kot jih je bilo takrat. Da smo v vojni, me je hitro prepričal intervju z Dr Richardom Hatchettom, ki zelo jasno razloži, kaj lahko pričakujemo. Intervju je star že skoraj en teden (6.3.2020) in ko tole berete, se je situacija že poslabšala.

Torej, smo v vojni z virusom. Kaj lahko storimo, da lahko zmagamo? Predvsem mislim, da moramo zadevo vzeti zelo zares. Tudi če se ne vidimo v skupini, ki je po zdravstvenih statistikah ogrožena, pa ima vsak od nas stike z ljudmi, ki pa so oz bi bili ob okužbi lahko ogroženi. Če samo pomislim na svojo 92 let staro mamo, ki ima že leta težave z dihanjem, mi je jasno, da če bom nevede prinesel virus do nje, da bo to morda njena zadnja pomlad.

Kaj ima čuječnost opraviti s tem? Pod besedo “čuječnost” tu ne mislim samo meditacije in opravljanje dihalnih vaj v tišini svoje sobe (čeprav bo tudi to pomagalo). Tukaj mislim na pozorno opazovanje svojega mišljenja in vedenja.

Pri mišljenju mislim predvsem na to, kako zares vzamemo nevarnost, ki jo virus povzroča in kako smo soodgovorni za širjenje okužbe. Čeprav sem sam na začetku vzel nevarnost precej na lahko, mi je jasno, da sem s svojim vedenjem (in s posredno možnim širjenjem virusa) odgovoren ne samo za svoje zdravje ampak za zdravje svojih bližnjih. Torej je najbolje poskrbeti, da se sam ne okužim. Tu se dejansko moram spremeniti svoje vedenje. Najprej bom omejil socialne in delovne stike na minimum. Kar naenkrat vidim, da lahko sestanke opravim tudi preko telefona in Skype bo končno prišel prav.

Kaj pa vedenje? Tisti, ki ste naredili tečaj čuječnosti, se verjetno spominjate vaj raziskovanje telesa, čuječe raztezanje ali čuječa hoja. Glede na to, da tudi sam učim čuječnost, te vajo občasno opravljam. Morda tudi zaradi teh vaj vidim, kako se mnogokrat nevede z rokami dotaknem obraza, nosu, ust, oči… Skratka, kako se dotikam točk, kjer z mojih rok virus preko sluznice nevede lahko prenesem v svoje telo. Že včeraj, ko sem imel zadnjo delavnico, preden se je začel val odpovedi, sem prinesel na delavnico razkužilo, udeležence sem posedel na primerno medsebojno razdaljo. Zavestno se nisem dotikal obraza in po vsakem dotiku vrat oz. predmetov okrog sebe sem si razkužil roke. Vse to je sicer zelo majhen prispevek in verjetno med nami ni bil nihče okužen. Pa vendar. V vojni je vsak izstreljen naboj pomemben.

Kaj nam bo ta epidemija prinesla? Upam, da si bomo lahko vzeli čas zase. Upam, da bomo lahko po mesecu ali dveh rekli, da tudi če se šole, vrtci in podjetja za nekaj časa ustavijo in če nas ni v službi, da se svet še vedno vrti naprej. Upam, da se bomo v tem času, ko bomo verjetno več skupaj, z najbližjimi, bolj povezali in našli vrednost v odnosih, ki jih v vsakodnevnem hitenju in boju za dobiček in uspeh pogosto spregledamo. In seveda upam, da bomo zdravi!

Predvsem pa “Brez panike”, je rekel vojak Švejk.

Pripenjam še članek Sare Brezigar, ki razkriva, kaj se lahko iz situacije s Coronavirusm naučimo za vodenje v podjetjih.