Pred dvema tednoma sva postala z ženo dedek in babica. In to prvič. Občutki, ko sem prvič držal v rokah vnučka so zelo novi in tudi zelo lepi. Naš Oskar je po dolgem in napornem porodu težko prijokal na svet, vendar je sedaj vse v redu z njim. Ob negotovosti prvih ur in poporodnih dni sem zopet spoznal, da ni vse samoumevno. Samoumevno ni niti to, da smo sedaj tu kjer smo in da se bomo zvečer ulegli v svojo posteljo. Tako ponovno in še bolj vem, da je prav, da sem hvaležen za vsak trenutek svojega življenja, ki ga preživim in uživam sedaj v družbi svojih dragih.

Vsem želim, da bi si med Božičnimi prazniki vzeli čas za sebe in svoje najdražje. Ampak ne samo za praznike – to vam želim za celo leto 2010.

Spodaj  je pa slika enega mojih najsrečenejših dni v letu – na kolesu skupaj z ženo po Korčuli!

Danes sem pretekel 10 kilometrov. Pretekel sem jih v eni uri in 17 minutah – skupaj z ogrevanjem in iztekanjem. To ni rezultat, s katerim bi se hvalil – niti pri starejših veteranih (upokojencih) ne, ampak za mene je pomemben. Zadnjič sem namreč pretekel 10 km v enem kosu ko sem bil star 22 let.

Kak mesec po najini poroki poroki (daljenga leta 1980) je bil v Kranju organiziran desetkilometrski kros po Udin borštu. Nekaj dni pred tem sem se odločil, da grem na kros tudi jaz. Vedel sem, da gre tekmovat nekaj mojih sošolcev in seveda sem šel tudi jaz. Prej nisem redno tekel, kaj šele, da bi se posebej pripravljal za kros. Tako sem si v svoji ziheraški previdnosti mislil, da bi bilo vseeno potrebno preveriti, ali bom to razdaljo sploh zmožen preteči. Tako sem v soboto – en dan pred krosom – šel na štadion in sem pretekel 25 krogov na atletski stezi – kar znese 10 kilometrov. Niti ni bilo tako težko in mislil sem si, da bo šlo. Tako je napočil naslednji dan slavnega krosa in zbudil sem se s kar močnim “muskelfibrom”. Mislil sem si, da ga bom po nekaj sto metrih teka pregnal in odpravil sem se na kros. Začeli smo v veliki skupini toda kmalu se je skupina začela redčiti in kljub mojim naporom, da bi jih dohajal, sem začel ostajati vse bolj zadaj. No do prvih vzpetin v Udin borštu je še nekako šlo. Takrat sem se spomnili, da kros pomeni gori doli in da Udin boršt atletska steza. Takrat se je začela moja Kalvarija. Srce mi je ponorelo, v pljučih sem imel betonsko kroglo ki me je tiščala in skakala gor in dol po meni in noge so šle kar po svoje od pekoče bolečine v stegnih. Nekako sem z mnogimi postanki prikolovratil do ciljne ravnine. Drugih tekmovalcev ni bilo več, šli so se že tuširat in preobleč, mize so že skoraj pospravljali, toda ker vseh še ni bilo, je bilo nekaj uradnih oseb še prisotnih. Kakih 100 metrov pred ciljem prehitel sotekmovalca, ki si je zvil gleženj in je šepal proti cilju. Rekel mi je, daj mi roko, da ne bom sam zadnji. In tako sem pokazal svojo “velikodušno” osebnosti in z roko v roki sva “pritekla” skozi cilj. Tistih nekaj osamljenih gledalcev nama je navdušeno ploskalo. Verjetno so si mislili, kako sta pogumna, poškodovana pa še sta končala tekmo. No njegov poškodovani gleženj se je videl, moj ranjeni ego je bil pa bolj skrit.

Tako se je končala moja tekaška kariera za več kot dve desetletji. Nato pa pred kakimi šesti ali sedmimi leti nov izziv. Tek okrog Brda. Zopet dobrih deset kilometrov. Štirje prijatelji skupaj z ženami smo se odpravili na tek. Mi smo tekli z ene strani, žene pa so šle peš z druge strani krožne proge. Progo sem do polovice pretekel, nato pa sem odšepal do konca. Pljuča in srce so delovali v redu, ampak kolena niso bila pripravljena na šok, ki jim ga je pripravil moj ego. Toda, ko smo srečali žene, ki so navdušeno skandirale svojim moškim, sem se potrudil in se delal, kot da tečem. Vsaj zaradi videza in da ne bom delal sramoto ženi pred drugimi ženami. Nato pa zopet počasi do konca.

Zaradi svojih tekaških neumnosti imel kar nekaj strahu pred tekom. Sedaj dokaj redno (vsaj trikrat tedensko) tečem že 6 tednov. Počutim se dobro, kile sicer ne gredo tako hitro dol, kot sem mislil. Verjetno bom moral manj jesti – predvsem zvečer. In danes sem se med tekom odločil, da svojo običajno 6 ali 8 kilometrsko progo podaljšam na 10 kilometrov. Običajno ko končam tek, imam občutek, da bi lahko še tekel. In sem. Potke po gozdu imam približno izmerjene, koliko je določena dolga in sem šel. Ko sem prišel nazaj, sem imel občutek, da bi lahko tekel še naprej. In glej ga zlomka. En delček mene mi je zopet govoril, da naj kar nadaljujem, še enkrat po isti poti, da bo bom potem pretekel 20 kilometrov, kar je pa že za mali maraton, da bom šel lahko na Ljubljanski maraton…Hvala bogu je prevladal trezni razum in ne ego. Tisti ego, ki me je gnal po atletski stezi en dan pred tekmo ter po gozdovih Udin boršta in ki mi je z nepremišljenim tekom okrog Brda nakopal za pol leta bolečin v kolenih.

Očitno je moralo preteči skoraj 30 let, da sem se nekaj naučil iz lastne napake. Ampak iz teh se vsaj jaz najbolje naučim. Tako dobro, da celo druge učim. Očitno sem jih naredil že mnogo, da imam toliko zanimivega materiala za učenje. Kdo ve, morda bom pa čez dvajset let učil upokojence tekaških veščin. Bomo videli, če bomo pritekli do tja.

V naslednjih 12 dneh bom “slamnati vodvec”. Žena je odšla na svetovni kongres Imago terapevtov. Teme so zanimive in prav radoveden sem, kakšna nova spoznanja in ideje bo prinesla in kako bova to vgradila v najino delo in življenje.

Takole sta izgledali skupaj s kolegico Leo danes zjutraj na Brniku.

Sicer pa tako dolgo še nikoli nisem bil sam – brez žene – doma.  Sicer sem že šel na kako daljšo službeno pot, toda to je drugače. Vidim, da sem se zelo navadil živeti skupaj z ženo. Sicer bi lahko šla oba, vendar sem se zaradi dela, predvsem pa zaradi tega, da ne puščava najine najstnice same doma, odločil, da tokrat jaz ostanem doma. Nova izkušnja! Drugim pripovedujem, da z vsako novo izkušnjo rastemo. Tako je prav, da tudi jaz stopam v novo. Poleg tega, da sem sam doma, je ena od novosti tudi tek. Sedaj že nekaj časa dokaj redno tečem. Ena od mojih hčera me vabi na Ljubljanjski maraton (samo 10 km). Še ne vem, kako se bom odločil. Malo me je strah.