Arhiv za kategorijo: Razmišljanja

Ata

Včeraj je še ne enoletna vnukinja Ema pokazala s prstom name in mi prvič rekla: “ata”. Srce se mi je stajalo, ko je stegnila rokice proti meni, da sem jo nato vzel v naročje. Prepozna me! Ko je nekaj minut kasneje z enakim navdušenjem kazala na pomivalni stroj in z isto močjo rekla:”ata”, sem si to seveda razlagal tako, da me je videla, kako sem malo prej zlagal posodo v stroj in da si je to zapomnila.

Dogodke in zaznave pač interpretiramo tako, da ohranimo željeno sliko o sebi in o drugih. Moja slika o Emici in meni je tako ostala zelo lepa 🙂

Ata Rudi

ema poletje 2011

Čas nameniš temu, kar se ti zdi v tem trenutku najbolj pomembno

»Čas nameniš temu, kar se ti zdi v tem trenutku najbolj pomembno« je bil stavek, ki me je zabolel, ko sem ga prvič slišal. In včeraj sem ta stavek izrekel in predvidevam, da je v prvem trenutku zabolel vse, ki so ga slišali.

Ko sem slišal ta stavek slišal prvič pred desetimi ali več leti od svoje žene, me je zelo zabolel. Rečen je bil sicer zelo spoštljivo in zavestno, jaz pa sem ga prevedel, kot da mi družina ni pomembna, ker preveč delam. Po pogovoru sem videl, da žene ve, da mi je družina pomembna, jaz pa sem preprosto videl, da je to res. Vsak trenutek se odločamo in izbiramo, katerim aktivnosti in ljudem bomo namenili svoj čas. In čas, kot omejen vir našega življenja, nato delimo tako, da zadovoljimo svoje interese v kar največji meri. To pa ne pomeni, da če jaz grem v službo (in s tem skrbim tudi za družino) da mi družina ni pomembna. Seveda mi je. Pomembna pa mi je tudi služba, hobiji, študij… ki so ravno tako pomemben del mojega življenja. Gre samo zato, da najdemo razumevanje, zakaj namenjamo toliko časa in energije eni ali drugi aktivnosti in nato najdemo tako ravnovesje med njimi, ki bo ohranilo in razvijalo nam najpomembnejše vrednote in odnose. In če se ravnovesje prevesi preveč v eno stran, da ga znamo z novim razumevanjem ponovno vzpostaviti. In ta stavek je meni to takrat pomagal.

Ko sem včeraj izrekel ta stavek sem bil deležen začudenje in zadrega je bila za trenutek tako gosta, da bi jo lahko kar rezal. V manjši družbi meni pomembnih sodelavcev, nas je kolegica povabila, da gremo po nekem pomembnem opravljenem delu na pijačo. Opravičil sem se, ker sem takrat čas namenil uram joge oz srečanju na osemtedenskem programu Mindfulness Based Stress Reduction. Ena od kolegic me je v šali zbodla, da se sedaj vidi, koliko so mi oni pomembni. Nato sem ji odvrnil z gornjim stavkom. Ker sem videl, da je bila stavek morda preveč direkten (za kar imam očitno še vedno malo slabo vest, če ne ne bi tegapisal), sem nato poskušal zadevo pojasniti v tem smislu, kot sem napisal zgoraj. Morda sem uspel, morda tudi ne. Ampak za mene je bil to eden najbolj direktnih stavkov, ki mi je pomagal razumeti, da res izbiram kaj delam s svojim časom. In da s svojimi izbirami lahko svoje vrednote gradim ali rušim. In takrat mi je ta stavek pomagal, da sem sam pri sebi začel proces iskanja, kaj mi pomeni družina in kaj delo, kaj mi pomeni reči nekomu ne, zakaj želim, da bi bili VSI zadovoljni (in potem ni nihče)… Upam samo, je bila moja razlaga dovolj jasna in spoštljiva, da so tudi moji sodelvci to tako razumeli.

Dialog iz Imago terapije v zahtevnih pogajanjih

V februarju sem imel dve delavnici Zahtevna poslovna pogajanja. Ne eni od njih sem zadevo zapeljal popolnoma na novo in drugače kot so sedaj in po koncu sem bil navdušen nad rezultatom. Udeleženci na tej skupini so se udeležili že prejšnjih osnovnih delavnic s področja pogajanj in so jim bile osnove ter moj – včasih nenavaden – način dela že domač.
Teza iz katere vedno izhajam je, da samega sebe vedno nosimo s seboj. Ko torej v pogajanjih pride do zastoja, je ključno, da pogledamo v sebe – kaj je tiso v meni, ki mi onemogoča narediti korak naprej oz zakaj včasih tudi ne znam reči ne, tudi ko bi to moral. V uvodu pred to vajo smo naredili kratko meditacijo – česar običajno ne delam na delavnicah o pogajanjih – potem pa so udeleženci zapisali svoja opažanja. Nato so se v parih pogovorili v svojih opažanjih in – vodeno – raziskovali ne samo svoje misli, temveč tudi čustva in telesne občutke, ki jih spremljajo v težkih pogajalskih situacijah. Spodbudil sem jih tudi, da so pogledali v pretekle dogodke in celo na pogodbe iz otroštva, ki so (lahko) vplivale na tako nezaželeno ravnanje. Na koncu smo naredili zaključke, kakšno novo vedenje bi vsakemu pomagalo narediti korak naprej.
Udeleženci so vajo zelo dobro sprejeli in sklenil sem, da bom s tem načinom nadaljeval. Vaja ima korenine v dialogih iz Imago terapije. Vidim, da vsakič, ko uporabim karkoli iz Imago terapije, zadeva zelo uspešno deluje tudi v poslovnem svetu.

“Saj je za vse prav!”

To mi je rekel sosed, ko sem se mu zahvali, da je s snežno frezo odstranil sneg, ki ga je plug narinil na dovoz pred našo hišo (ki sem ga malo prej do čistega sam na roko skidal in me je od tega še bolel hrbet). Kasneje sem ga vprašal, kaj je s tem mislil. Ni dosti premišljeval. Rekel je, da se mu res zdi, da je za vse koristno, da je odstranil sneg – četudi na sosedovem dvorišču. “Poglej, vsi tu hodimo, otroci se igrajo in če pride avto, se nimajo kam umakniti, če na vašem dovozu kup snega. Mene pa zavzame deset sekund, da sem to s strojem skidal, ti bi moral pa z lopato to odmetati. Se mi je pač zdelo, da je za vse prav.”

Tako želim v letu 2011 vsem, ki boste zašli na mojo stran, da bi razmišljali tako kot naš sosed. Da bi razmišljali in delali tako, da bo za vse prav. Tako bo vsem nam bolje!

Poglejte si še video čestitko!

Tu spodaj pa še dodatek moji čestitki od moje žene Mete!

Dedek in babica – drugič

Prejšni teden se je rodila Ema. Deklica je zdrava in velika. Na svet je prijokala s carskim rezom, čeprav je na začetku izgledalo, da bo šlo vse gladko. Kot sem napisal že pri prvem vnučku, nič ni samoumevno. Tako se je zopet izkazalo, da je vsak porod resna zadeva in da ga ne velja jemati zlahka. Ko je hči rojevala, sem ravno vodil delavnico z vodilno ekipo slovenskega IBMa. Povedal sem jim, da sem z glavo na dveh koncih hkrati. Razumeli so. Ko pa sem med pavzo dobil sporočilo, da sem postal dedek, je bilo skupinsko navdušenje neizmerno. Ker sem v svojem poklicu sam, delim svoje navdušenje pa tudi stiske s tistimi, ki so takrat z menoj. Hvala IBM za podporo.

Sedaj smo doma hvaležni, da je vse v redu, da Ema raste in da je tudi z mamico, najino hčerko, vse ok.

Socialno omrežje

Prejšnji teden sva si z ženo ogledala film Socialno omrežje o Marku Zuckerbergu in drugih, ki so prispevali k vzpostavitvi Facebooka. Izjemen film. Poleg vseh zapletov med ustanovitelji sta me presunili predvsem dve spoznanji. Ponovno sem videl, kako se res velike stvari zelo pogosto rodijo iz velike bolečine, oz. kako šele močna (pogosto boleča ali celo negativna) čustva dajo energijo za napore, ki so potrebni za velike preobrate.  Poleg tega pa mi je jasno, da je tisto, kar ljudje najbolj iščemo (tudi na Facebooku) povezanost. Želimo videti kaj delajo drugi in želimo sami deliti svoje življenje z drugimi. Želimo biti povezani. Tej temi – povezanost preko spleta – je namenjena tudi skoraj cela zadnja številka revije Psychotherapy Networker.

http://www.psychotherapynetworker.org/

http://www.kolosej.si/filmi/film/socialno-omrezje/ 

Dedek in babica – prvič

Pred dvema tednoma sva postala z ženo dedek in babica. In to prvič. Občutki, ko sem prvič držal v rokah vnučka so zelo novi in tudi zelo lepi. Naš Oskar je po dolgem in napornem porodu težko prijokal na svet, vendar je sedaj vse v redu z njim. Ob negotovosti prvih ur in poporodnih dni sem zopet spoznal, da ni vse samoumevno. Samoumevno ni niti to, da smo sedaj tu kjer smo in da se bomo zvečer ulegli v svojo posteljo. Tako ponovno in še bolj vem, da je prav, da sem hvaležen za vsak trenutek svojega življenja, ki ga preživim in uživam sedaj v družbi svojih dragih.

Motivacija – dokaz, da korenček in palca ne delujeta

Na to temo sem imel že veliko delavnic in predavanj.  Dolgoročno deluje samo notranja motivacija, nagrada in kazen sta učinkoviti samo na kratek rok in pri zelo rutinskiih opravilih. V priloženi povezavi ameriški avtor Dan Pink razlaga kakšni so empirični dokazi za trditev, da zunanje nagrajevanje (plača, bonitete) ne spodbuja učinkovitosti in kreativnosti. Žal tega v poslovnem svetu še vedno ne jemljemo zares.

http://www.ted.com/talks/dan_pink_on_motivation.html

Županov tek 2010

V soboto 29. maja sem se udeležil Županovega teka okrog Brda pri Kranju. Deset kilometrov sem pretekel v uri in petih minutah. To sicer ni rekord steze … ampak zame je velik uspeh to, da sem pretekel celih deset kilometrov v kosu, brez bolečin ali kakršnihkoli težav. Teka smo se udeležili skupaj s prijatelji. Nekateri smo tekli skupaj, drugi malo po svoje…

zupanovtek2010-006-large.jpg

zupanovtek2010-011-large.jpg

zupanovtek2010-015-large.jpg

zupanovtek2010-036-large.jpg

Tim mojih navijačic 🙂