Za Anselma Gruena sem slišal prvič pred leti, ko je žena prinesla domov njegovo knjigo 50 angelov za vse leto. Mislil sem si, da je to nek pisec iz srednjega veka, ki je priplaval ponovno na površje na New Age valovih. Ko sem po pedtesetem rojstnem dnevu dobil v roke njegovo knjigo Srednja leta kot duhovni izziv, pa sem videl, da je pisec zelo globoka in strokovna kombinacija psihologa, teologa, coacha.. in da je iz sedanjega in za mene (glede na to, da sem vsekakor že v srednjih letih 🙂 ) tudi zelo aktualnega sveta. Včeraj pa sem celo videl, da ni samo še živ ampak tudi še zelo živahen. Z Meto sva šla poslušat njegovo predavanje, oz pričevanje v Bohinjsko Bistrico. Možakar je eden najbolj plodnih duhovnih piscev v sedanjem času. Napisal je preko 300 (!) knjig, ki so bile prevedene v preko 30 jezikov in prodane v preko 20 mio izvodih. Čeprav so mnoge knjige bolj knjižice pa je to vseeno impresivna številka. Govoril je o svojem delu, svojem dnevnem urniku (kamor je tudi vsak dan vključeno pisanje), molitvi, predavanjih, managementu, terapiji, psihologiji, denarju, coachingu… Prav zares me je očaral. Sicer ne morem reči, da je povedal kaj, kar bo mi bilo popolnoma novo ali česar še nisem nikjer slišal. Ne, nič tako impresivnega ni bilo. Bil mi je preprosto všeč! Avtentičen, močan in jasen v sporočilih, obenem pa s svojim pogledom in besedo presenetljivo mil in nežen. Priporočam v branje. Morda bo še koga nagovoril!

Na kongresu Imago terapevtov na Danskem sem se zopet dobro založil z novo literaturo. Kupil sem najnovejšo knjigo Martina Seligmana Flourish, ki me je ponovno navdušila nad pozitivno psihologijo.

Avtor pravi, da je »good life« lahko tudi težko življenje ampak da ga osebno ovrednotimo kot »good life« ko uporabimo svoje »core competences« – tisto kar najbolj obvladamo- v službi služenja višjemu cilju oz v odnosih na pomembnih področjih v življenju – družina, delo, potomci in višji družbeni ali duhovni cilji. In to je to. Vse ostalo, kar delamo – šport, hrana, pijača, seks, avtomobili, avioni, večje podjetje … nam daje samo kratkotrajno zadovoljstvo. V zelo kratkem času se doseženega preobjemo, postanemo nezadovoljni in želimo več.   Žal. V eni od raziskav, ki jo omenja Martin Seligman v prejšnji knjigi Authentic Happines pravi, da je plača po povišanju dovolj visoka cca 3 mesece. Potem pa povečane želje zopet presežejo zmožnosti (povišane) plače.

Pri svojem delu pa tudi na sebi izkušam, da je zelo težko vzpostaviti zavedanje o tem na tak način, da se kakim željam odpovem. Vem, da mi nekaj dolgoročno ne bo prineslo sreče, ampak samo kratkotrajno senzorično ali psihološko zadovoljitev (kasneje pa morda neprespano noč, glavobol ali slabo vest), odpovedati pa se temu ne znam ali ne zmorem. Kako bi to na lahek in hiter način naredil, še nisem ugotovil. Ko bom, bom vsekakor to povedal, ker bom potem dobil Nobelovo nagrado 😉 .

Več na http://www.authentichappiness.sas.upenn.edu/Default.aspx