Na kongresu Imago terapevtov na Danskem sem se zopet dobro založil z novo literaturo. Kupil sem najnovejšo knjigo Martina Seligmana Flourish, ki me je ponovno navdušila nad pozitivno psihologijo.

Avtor pravi, da je »good life« lahko tudi težko življenje ampak da ga osebno ovrednotimo kot »good life« ko uporabimo svoje »core competences« – tisto kar najbolj obvladamo- v službi služenja višjemu cilju oz v odnosih na pomembnih področjih v življenju – družina, delo, potomci in višji družbeni ali duhovni cilji. In to je to. Vse ostalo, kar delamo – šport, hrana, pijača, seks, avtomobili, avioni, večje podjetje … nam daje samo kratkotrajno zadovoljstvo. V zelo kratkem času se doseženega preobjemo, postanemo nezadovoljni in želimo več.   Žal. V eni od raziskav, ki jo omenja Martin Seligman v prejšnji knjigi Authentic Happines pravi, da je plača po povišanju dovolj visoka cca 3 mesece. Potem pa povečane želje zopet presežejo zmožnosti (povišane) plače.

Pri svojem delu pa tudi na sebi izkušam, da je zelo težko vzpostaviti zavedanje o tem na tak način, da se kakim željam odpovem. Vem, da mi nekaj dolgoročno ne bo prineslo sreče, ampak samo kratkotrajno senzorično ali psihološko zadovoljitev (kasneje pa morda neprespano noč, glavobol ali slabo vest), odpovedati pa se temu ne znam ali ne zmorem. Kako bi to na lahek in hiter način naredil, še nisem ugotovil. Ko bom, bom vsekakor to povedal, ker bom potem dobil Nobelovo nagrado 😉 .

Več na http://www.authentichappiness.sas.upenn.edu/Default.aspx

»Čas nameniš temu, kar se ti zdi v tem trenutku najbolj pomembno« je bil stavek, ki me je zabolel, ko sem ga prvič slišal. In včeraj sem ta stavek izrekel in predvidevam, da je v prvem trenutku zabolel vse, ki so ga slišali.

Ko sem slišal ta stavek slišal prvič pred desetimi ali več leti od svoje žene, me je zelo zabolel. Rečen je bil sicer zelo spoštljivo in zavestno, jaz pa sem ga prevedel, kot da mi družina ni pomembna, ker preveč delam. Po pogovoru sem videl, da žene ve, da mi je družina pomembna, jaz pa sem preprosto videl, da je to res. Vsak trenutek se odločamo in izbiramo, katerim aktivnosti in ljudem bomo namenili svoj čas. In čas, kot omejen vir našega življenja, nato delimo tako, da zadovoljimo svoje interese v kar največji meri. To pa ne pomeni, da če jaz grem v službo (in s tem skrbim tudi za družino) da mi družina ni pomembna. Seveda mi je. Pomembna pa mi je tudi služba, hobiji, študij… ki so ravno tako pomemben del mojega življenja. Gre samo zato, da najdemo razumevanje, zakaj namenjamo toliko časa in energije eni ali drugi aktivnosti in nato najdemo tako ravnovesje med njimi, ki bo ohranilo in razvijalo nam najpomembnejše vrednote in odnose. In če se ravnovesje prevesi preveč v eno stran, da ga znamo z novim razumevanjem ponovno vzpostaviti. In ta stavek je meni to takrat pomagal.

Ko sem včeraj izrekel ta stavek sem bil deležen začudenje in zadrega je bila za trenutek tako gosta, da bi jo lahko kar rezal. V manjši družbi meni pomembnih sodelavcev, nas je kolegica povabila, da gremo po nekem pomembnem opravljenem delu na pijačo. Opravičil sem se, ker sem takrat čas namenil uram joge oz srečanju na osemtedenskem programu Mindfulness Based Stress Reduction. Ena od kolegic me je v šali zbodla, da se sedaj vidi, koliko so mi oni pomembni. Nato sem ji odvrnil z gornjim stavkom. Ker sem videl, da je bila stavek morda preveč direkten (za kar imam očitno še vedno malo slabo vest, če ne ne bi tegapisal), sem nato poskušal zadevo pojasniti v tem smislu, kot sem napisal zgoraj. Morda sem uspel, morda tudi ne. Ampak za mene je bil to eden najbolj direktnih stavkov, ki mi je pomagal razumeti, da res izbiram kaj delam s svojim časom. In da s svojimi izbirami lahko svoje vrednote gradim ali rušim. In takrat mi je ta stavek pomagal, da sem sam pri sebi začel proces iskanja, kaj mi pomeni družina in kaj delo, kaj mi pomeni reči nekomu ne, zakaj želim, da bi bili VSI zadovoljni (in potem ni nihče)… Upam samo, je bila moja razlaga dovolj jasna in spoštljiva, da so tudi moji sodelvci to tako razumeli.